正式和非正式的团体

正式和非正式的团体
FORMAL IN NEFORMALNE Skupin

不同类型和尺寸的组（艾森克，2004，p. 731），他们的目标是不同的。

每个任务（lipičnik，1998，p. 274）有一个最佳的组的大小。

由于集团的组织形式（Mayer等人，2001，33页）的生活和工作组内部的关系，以及影响环境或其他obdajajočih组。

集团（Nastran ULE，1997，p. 372）改变的结构，适当的个人或集体活动的任务。组织结构不同程度的手续或是明确的。结构包含一组正式的规则和规范，层次关系、任务和目标群体的成员。

小组成员（艾森克，2004，p. 731）必须接受这些规则和规范，由其他小组成员使他们完全接受。每一组都有不同水平的影响关系，不同的功能组。

所有的社会系统（Mayer等人，2001，21页），有更多的人，都是人造的。过程在较小的群体中是自发的，有必要在这里正式组织（设计目标、结构、规则、计划、决策、沟通、协调、修改等）。

在正式的关系（Nastran ULE，1997，p. 333），人们很少注意平衡控制，他们不了解的程度和方向的社会控制模式。片面的社会控制，在某些情况下，预先定义的。

在更大的社会结构和良好组（Nastran的正式规则，1997，p. 406），出现差异的社会和个人魅力。明确的分类群和知名度，不依赖于个人和他们的相互关系。

人类是自然的一组小组（Mayer等人，2001，21页）。一个人可以给他们的基本心理需求。小团体的一些成员，产生自发的和没有正式规则和具体的安排。

人组（Nastran ULE，1997年，368页。），满足他们的基本社会需求，实现不同文化的具体需要和利益，创造社会mikrosvetove小组或参考。

1 FORMALNE IN NEFORMALNE SKUPINE——正式群体与非正式群体

Skupine (Eysenck, 2004, str. 731) so različnih vrst in velikosti, njihovi cilji so različni.

Za vsako nalogo (Lipičnik, 1998, str. 274) obstaja optimalna velikost skupine.

Organizacijska oblika skupine je posledica (Mayer et al., 2001, str. 33) notranjega življenja in odnosov v delovni skupini, ter vplivov okolja oziroma drugih obdajajočih skupin.

Skupina (Nastran Ule, 1997, str. 372) varira vrsto struktur, ustrezno posamezni nalogi ali skupinski dejavnosti. Struktura skupine se razlikuje po stopnji formalnosti oz. kako eksplicitna je. Formalna struktura skupine vsebuje skupinska pravila in norme, hierarhijo odnosov, nalog članov, ter cilje skupine.

Člani skupine (Eysenck, 2004, str. 731) morajo sprejeti večino teh pravil in norm, da so popolnoma sprejeti s strani ostalih članov skupine. Vsaka skupina ima različen nivo povezanosti, ki različno vpliva na delovanje skupine.

1. 1 Formalne skupine——正式群体

Vsi socialni sistemi (Mayer et al., 2001, str. 21), ki imajo večje število ljudi, so umetni. Procese, ki v manjših skupinah potekajo spontano, je potrebno tu formalno organizirati (oblikovanje ciljev, strukture, pravil ter načrtovanje, odločanje, komuniciranje, koordiniranje, spreminjanje idr.).

V formalnih odnosih (Nastran Ule, 1997, str. 333), se ljudje le malo posvečajo vzpostavitvi ravnovesja kontrole, ne dogovarjajo se o obsegu, smeri in načinih socialne kontrole. Enostranska socialna kontrola je v nekaterih primerih vnaprej definirana.

Pri večjih, socialno dobro strukturiranih in formalnih skupinah (Nastran Ule, 1997, str. 406), se pojavi razlika med socialno in osebno privlačnostjo. Jasna kategorizacija in prepoznavnost skupine, ni odvisna od posameznikov in njihovih medsebojnih odnosov.

1. 2 Neformalne skupine——非正式群体

Človekova naravna skupina je majhna skupina (Mayer et al., 2001, str. 21). V njih lahko posameznik poteši osnovne psihosocialne potrebe. Majhne skupine, z nekaj člani, nastanejo spontano in nimajo posebnih formalnih pravil in dogovorov.

Ljudje v skupinah (Nastran Ule,1997, str. 368), zadovoljujejo svoje osnovne socialne potrebe, uresničujejo različne kulturno specifične potrebe in interese ter ustvarjajo male socialne mikrosvetove ali referenčne skupine. To so naše izvorne družine, skupine vrstnikov, sodelavcev ipd. Nanje smo trajno navezani in se z njimi najpogosteje identificiramo. So osnovna orientacija v družbi.

Po Cooleyu (Nastran Ule, 1997, str. 48) so referenčne ali primarne skupine najpomembnejše za razvoj posameznika. Primarne skupine so najpomembnejši posrednik družbeno-kulturnih vplivov na posameznika. V njih nastajajo osebna vodila in vrednote posameznika, v njih se oblikuje zavest in nezavedno.

V majhnih in neformalnih skupinah je relativno majhna razlika med osebno in socialno privlačnostjo (Nastran Ule, 1997, str. 406). Skupinska povezanost se dobro ujema z osebnimi simpatijami članov. Od tu izhaja pomanjkljiva razlaga, da je skupinska povezanost pogojena samo s stopnjo osebnih privlačnosti in s socialnimi odnosi med člani skupine.

Osebe (Lipičnik, 1998, str. 274), s podobnimi vrednotami, stališči in interesi, oblikujejo stabilne in trajne skupine. Pri heterogenih skupinah je več možnosti za nastajanje klik.

2TIM——提姆

Tim (Lipičnik,1998, str. 279) nastane iz skupine. V procesu nastajanja tima si člani neformalno razdelijo vloge, postavijo cilje, izberejo način vodenja, vzpostavijo medsebojno komunikacijo itd.

Medtem ko je cilj klasične delovne skupine (Mayer et al., 2001, str. 5) visoko kakovostno standardizirano delo, je cilj tima ustvarjalno delo.

V timu se razvije (Mayer et al., 2001, str. 6) svojevrstno vzdušje, kolegialnego prijateljstvo, ustvarjalni zanos in notranje kultura, ki temelji na značilnih vrednotah, obnašanju, etiki in estetiki.

»Rast skupine v delovni tim je možna, če teče hkrati v skupini in v posameznikih«, (Mayer et al., 2001, str. 39).

Pravi tim (Mayer et al., 2001, str. 28) deluje na podlagi horizontalnih odnosov, ki so podprti z jasno osebno in strokovno identiteto vsakega člana, hkrati pa temelji na sposobnosti

razumevanja drugačnosti ostalih članov. Timsko delo je skupinsko delo samostojnih članov. Vsak član prispeva specifično znanje in odgovarja za svoje odločitve, ki so podrejene skupnemu cilju v okviru določene naloge. Nihče ni nikomur podrejen ali nadrejen.

Delo v timu (Mayer et al., 2001, str. 29) zahteva prevladovanje povezovalnih sil, hkrati s tem pa nujnost ohranjanja in izkoriščanja specifične različnosti članov.

Pravi tim (Maxwell, 2000, str. 137) je družabniško naravnan. Vsak član spoštuje ostale člane, ki si medsebojno zaupajo. Vsak prispeva svoj delež pri doseganju ciljev, člani se lahko zanesejo drug na drugega.

Na vsakem delovnem mestu (Heathfield, 2009) se govori o izgradnji tima, delovanju v timu, vendar pa le malokdo razume kako ustvariti in razviti učinkovit in uspešen tim. Pripadnost timu je največkrat rezultat občutka pripadati večji stvari od nas samih. Potrebno je razlikovati med timskim delom in izpolnjevanjem naloge, v smislu doseganja določenega cilja. Razvijanje timskega dela se razlikuje od izgradnje učinkovitega delovnega tima.

»Teamski način dela je nepogrešljiv takrat, ko pot reševanja, število rešitev in način reševanja problema niso znani« (Lipičnik, 1998, str. 272).

Pri nas nastajajo pravi timi (Mayer et al., 2001, str. 6) zelo počasi in z velikimi težavami, zaradi neprimerne vzgoje, ki bolj kot sodelovanje spodbuja individualizem.

2. 1 Dinamičnost tima——充满活力的团队

Neujemanja med posameznimi dimenzijami skupinske strukture, npr. emocionalno strukturo, strukturo moči in strukturo socialnih vlog (Nastran Ule, 1997, str. 378) so poglavitni razlogi za dinamično dogajanje v skupinah, kjer prihaja do popolne prerazdelitve vlog, novega načina vodenja itd.

Tvegano je razbijati že nastale teame in zamenjavati posamezne člane (Lipičnik, 1998, str. 279), posebno ko je proces nastajanja teama že dozorel. Novi člani se praviloma ne znajdejo v že utečenem delu in s tem povzročijo popolno neformalno reorganizacijo skupine. V takem primeru je bolje, da nalogo ponovimo z novo ekipo.

Elementi skupinske strukture (Nastran Ule, 1997, str. 372) so lahko posamezniki sami ali njihovi položaji v skupini. To se najbolje izkaže v primeru, ko skupino zapusti obstoječi član ali v skupino pride nov član. Če ne pride do drastičnih sprememb v skupini potem so nosilci skupinske strukture položaji članov. Obratno, v primeru velikega pretresa, lahko govorimo o posameznikih kot elementih skupinske strukture. Ponavadi je skupinska struktura kombinacija obeh struktur, le da je ena bolj poudarjena.#p#分页标题#e#

Odnos med posameznikom in skupino (Eysenck, 2004, str. 731) je lahko vzrok za sistemske spremembe, kjer se predanost skupini povečuje s premikanjem v smeri polnopravnega članstva in upada z naraščanjem nezadovoljstva s skupino.

Tuckman (Eysenck, 2004, str. 733) je opredelil pet stopenj dinamičnega dogajanja v skupini kot posledica sprememb v članstvu skupine:

- formiranje, člani se medsebojno spoznavajo,

- zavzemanje položaja, vključuje konfliktne situacije,

- normiranje, povezanost in družbeno sprejete norme naraščajo,

- izvajanje, vključuje učinkovito in relativno brezstresno delo,

- zaključevanje, kjer skupina preneha delovati.

V povezavi z dinamičnim dogajanjem v skupini (Eysenck, 2004, str. 734), ločimo pet faz socializacije:

- faza raziskovanja, ko se posameznik odločajo za članstvo in skupina odloča ali ga sprejme,

- faza socializacije, ko obstoječi člani skupine učijo nove člane o normah in ciljih skupine, novi člani pa poskušajo doseči, da se jim skupina prilagodi,

- faza vzdrževanja, v kateri se člani pogajajo o svojih vlogah, pri katerih lahko pride do razhajanj - nezadovoljni člani lahko povzročijo delni razdor v skupini,

- faza ponovne socializacije, razhajanjem sledijo poskusi ponovne vključitve posameznega člana v skupino,

- faza spominjanja, ko skupina z veseljem spominja bivšega člana, da je nekoč pripadal skupini

Z dinamičnim dogajanjem (De Baar, 2008) je povezana prožnost, ki temelji na kombinaciji agilnih in klasičnih metod izvajanja dela v skupini. Na taki osnovi je možno ohraniti trenutke miselne sproščenosti in se izogniti prekomernemu delu, ter tako poskrbeti za stabilne pogoje dela.

Pragmatični pogled (Fors, 2007) na psihološki vidik dinamičnega dogajanja v skupini nam ponuja Scrum, ena od agilnih metodologij projektnega menedžmenta. Od tu izhajata dve teoriji, FIRO (The theory of Fundamental Interpersonal Relationship Orientation) in RAT (Relationship Awarness Theory) - TOMO (Teorija temeljne orientacije medsebojnih odnosov) in TMZ (Teorija medsebojne zavesti).

Po teoriji FIRO je izvajanje timskega dela direktno povezano z načinom medsebojnega vplivanja in komuniciranja v skupini. Teorija FIRO pozna tri stopnje v življenjskem ciklusu skupine, kjer je kot merilo uporabljen vpliv posameznika na željo po socializaciji, voditeljstvu in odgovornosti. Stopnje so:

- vključevanje, kjer se posamezniki odločajo za ali proti pripadnosti timu,

- kontrola, pomeni stopnjo ohranjanja določenega položaja posameznika v skupini in

- vplivanje, predstavlja odnos v zrelem timu, kjer se posamezniki odločajo za bolj odprte ali zaprte pozicije v medsebojnih odnosih do drugih članov. Popolna učinkovitost tima je povezana z doseganjem tretje, zadnje faze.

RAT temelji na dejstvu, da si ljudje želijo imeti medsebojne odnose z drugimi ljudmi. Preučuje obnašanje posameznikov pri vzpostavljanju in vzdrževanju odnosov skozi pozitiven pogled do sebe in svojih vrednot. Teorija RAT razdeli obnašanje posameznika v medsebojnih odnosih na tri glavne kategorije: Unselfish and caring (UC) - Sebičnost in skrb (SS), Sure and controlling (SC) - Sigurnost in kontroliranje (SK) in Analytic and independent (AI) - Analitičnost in neodvisnost (AN). Obnašanje posameznika je opredeljeno z eno od treh kategorij ali kombinacijo med temi kategorijami. Poskusi obsojanja posameznika, ki pripada drugi kategoriji obnašanja so velikokrat vzrok za konflikte v skupini.#p#分页标题#e#

Sočasno z dinamičnim dogajanjem prihaja v timu do sprememb. Ljudje (Maxwell, 2000, str. 122) se spremembam upirajo, večina želi delovati po varni in znani poti.

Spremembe (Lipičnik, 1998, str. 297) spreminjajo medsebojne odnose in navade.

Sprememba je težka (Loehr in Schwartz, 2006, str. 25). Zavestnega truda potrebnega za spremembo ne moremo ohranjati prav dolgo, ker večinoma delujemo avtomatično ali nezavedno.

Trajno spremembo (Loehr in Schwartz, 2006, str. 27), lahko izpeljemo na podlagi hkratne prisotnosti treh korakov, namena, soočanja z resnico in ukrepanja.

Volja (Maxwell, 2000, str. 18) je največja povzročiteljica spremememb. Za uspešno spremembo je potrebno ustvariti primerno razpoloženje.

Da bi nezaželeno stanje spremenili v zaželeno (Lipičnik, 1998, str. 297) so potrebne rešitve, ki temeljijo na znanih in sprejetih ciljih.

Da bi problem rešili (Lipičnik, 1998, str. 294) je potrebno enako razumevanje vseh lastnih in tujih misli.

Da ljudje neko stanje označijo kot problem (Lipičnik, 1998, str. 268) ga morajo sami doživljati.

»Medtem ko rast in razvoj potekata od spodaj navzgor, od telesnega k čustvenemu, umskemu in duhovnemu, sprememba dobi moč na vrhu in poteka v globino«, (Loehr in Schwartz, 2006, str. 173).

2. 2 Uravnoteženost tima——球队的平衡

Po Lewinu (Nastran Ule, 1997, str. 39) je posameznikova psihološka konstrukcija sveta odvisna od notranjih potreb in ciljev. Predstavlja življenjski prostor ali psihološko polje, ki vključuje miselne, čustvene in motivacijske dejavnike. Težnja polja je, da ostane v ravnotežju.

Sodelovanje v timu je razen delovnih nalog in njihovega izvajanja (Mayer et al., 2001, str. 37) odvisno tudi od uresničevanja posameznikovih potreb, ki so pomembe za njegov obstoj in njegovih odnosov z drugimi člani. Stopnja strpnosti članov in sposobnost prenašanja napetosti tima kot celote se pokaže, ko tim niha med konstruktivnimi in destruktivnimi impulzi, med pozitivnimi in negativnimi čustvi, med sodelovanjem in tekmovanjem, ter vračanjem tima na osnovne ravni delovanja.

Lastnosti (Lipičnik, 1998, str. 274) kot so zrelost, prilagodljivost in upoštevaje drugih so pozitivno povezani z učinkovitim delovanjem skupine. Kakovosti delovanja skupine ne morejo popolnoma pojasniti z lastnostmi posameznih članov, ampak je treba upoštevati posebnost strukture osebnostnih lastnosti skupine kot celote.

Vedenjske vzorce posameznikov lahko uporabljamo kot ključ pri sestavljanju delovnih teamov (Lipičnik, 1998, str. 330).

Še vedno ne vemo razložiti (Podlesek in Brenk, 2004, str. 240) kaj določa vedenje posameznika v kompleksnih situacijah, ko lahko nanj vpliva množica različnih dejavnikov, ne le osnovni dražljaj, za katerega bi radi preučili.

Z uravnoteženimi odnosi (Nastran Ule, 1997, str. 311), ki slonijo na pravični in enakopravni izmenjavi med partnerjema se ohranja ravnotežja moči.#p#分页标题#e#

Posamezniki v timu (Breyfogle, 2008) so lahko bolj delovno-orientirani ali odnosno-orientirani. Nekateri člani se osredotočajo na izvajanje nalog, medtem ko se drugi ukvarjajo z medsebojnimi odnosi. Odnosno-orientirani posamezniki razmišljajo o svojem delu, medtem ko izvajalci nalog govorijo o svojem delu bolj odprto.

Trdno razmerje med člani skupine (Loehr in Schwartz, 2006, str. 112) vključuje ritmično prehajanje med dajanjem in prejemanjem, govorjenjem in poslušanjem, med tem, da cenimo drugo osebo, in tem, da smo cenjeni. Ob preveliki negativni razliki med dajanjem in sprejemanjem se pojavi občutek praznine.

Prof. dr. Manca Košir pravi (Mayer et al., 2001, str. 113), da je najboljši tim tisti, v katerem delajo najboljši in najbolj zadovoljni ljudje. To so tisti, ki razmeroma dobro poznajo in razumejo sami sebe, zato tudi druge zmorejo.

Socialno vzdušje je objektivna lastnost skupine (Nastran Ule, 1997, str. 403), ki vključuje tudi izrazito psihološki, subjektivni doživljajski vidik in vpliva na obnašanje, aktivnost in učinkovitost posameznikov in skupine kot celote.

Da bo skupina uspešno delovala (Mayer et al., 2001, str. 11) morajo biti vsi njeni člani vsaj približno enako iniciativni, izvirni in ustvarjalni.

»Uravnoteženi odnosi so manj konfliktni in srečnejši od neuravnoteženih. Zato si osebe, ki jih združuje neuravnotežen odnos, prizadevajo doseči stabilnejši, manj naporen, srečnejši in uravnotežen odnos«, (Nastran Ule, 1997, str. 311).

Določena mera discipline (Brandt, 2008) je potrebna za doseganje napredka v skupini. Vendar pa lahko pretiravanje z disciplino zakrije napredek in kvaliteto rezultatov, kar pride posebno do izraza pri kreativnem delu. Osredotočati se je potrebno na nekaj ključnih dejavnikov in ohraniti sproščenost pri drugih. S tem se ohranja ravnotežje med disciplino in svobodo, kar ugodno vpliva na delovanje tima.

»Vsi ljudje morajo uravnovesiti svoje življenje in najti v njem prostor še za druge reči, ne samo za delo. Šele potem bomo bolj srečni in zadovoljni v osebnem življenju. Hkrati bomo postali tudi bolj odločni, bolj zbrani in bolj ustvarjalni pri delu«, (Levine in Crom, 2000, str. 142).

2. 3 Usklajenost tima——协调团队

Delo v timu (Mayer et al., 2001, str. 29) zahteva od relativno samostojnih in odgovornih članov da dosežejo raven, ko tudi različnost povezuje in ne razdvaja, tako si povečujejo polje spoznavanja in povečujejo verjetnost učinkovite akcije.

Naloge (Nastran Ule, 1997, str. 396) si člani skupine razdelijo glede na svojo usposobljenost in interese. Če je končni rezultat posebno vrednoten kot skupinsko delo ima to prednost pred individualnim delom. V primerih, ko je za reševanje na razpolago malo časa, ko ni možno določiti deleža posameznika, če se pri delitvi dela pojavljajo problemi potem so ponavadi posamezniki uspešnejši od skupine.#p#分页标题#e#

Ko člani v timu razvijejo skrb za drugega (Maxwell, 2000, str. 136), ko imajo skupen cilj in medsebojno komunicirajo, so pripravljeni na začetek rasti.

Skupina lahko deluje kot pravi tim (Maxwell, 2000, str. 138), ko verjame v skupne cilje in razvije pristno vzajemno zaupanje.

Uspeh tima (Breyfogle, 2008) je odvisen od uspešnosti razumevanja in poudarjanja različnosti posameznikov, ki se morajo dopolnjevati in biti sposobni delati skupaj.

Pozitivno okolje (Egeland, 2009) spodbuja zaupanje in spoštovanje med člani tima in povečuje uspešnost produktivnih delovnih navad.

Reševanje problemov s timskim delom (Lipičnik, 1998, str. 268) mora biti primerno vodeno in nadzorovano.

Obstaja možnost (Sallee, 2005, str. 70), da nekateri člani nimajo celotne predstave o delovanju in doseganju ciljev skupine, temveč samo izvajajo določeno nalogo.

Zato je potrebno zagotoviti (Coach Ville, 1996), da člani tima uporabljajo standarde, ki opredeljujejo komunikacijske navade, odzive in medsebojne vplive. Temeljna pravila morajo zagotavljati jasnost v komuniciranju.

Kdor sodeluje pri gradnji tima (Breyfogle, 2008) mora upoštevati različnost vplivov med posamezniki ter sposobnost medsebojnega dopolnjevanja z namenom doseganja temeljnih ciljev tima. Pomembno je, da člani tima razumejo in upoštevajo različnost vplivov med člani tima, kakor tudi poznajo vplive tima kot celote.

»Visoka povezanost neke skupine se kaže v prevladovanju pozitivnih emocij med člani, v občutku odgovornosti za njen uspeh ali neuspeh, v razvitem občutku pripadnosti skupini, v privlačnosti skupine za člane (in tudi za nečlane). Nizka povezanost pa se kaže v prevladovanju negativnih emocij ali sovražnosti in konfliktnosti med člani, v pomanjkanju občutka skupinske pripadnosti, v odsotnosti občutka odgovornosti za njen uspeh ali neuspeh, v neprivlačnosti skupine«, (Nastran Ule, 1997, str. 402).

K sinergiji v timu (Coach Ville, 1996) lahko veliko prispeva javna prepoznavnost posameznikovih zaslug pri doseganju ciljev tima.

Po mnenju sodelujočih pri timskem delu (Lipičnik, 1998, str. 269) so prednosti takega načina dela: hitro delo, sprotno sporazumevanje, skupno opredeljeno izhodišče itd. Te temeljijo na: homogenosti skupine, nevsiljenem mišljenja, skladnosti sodelujočih, možnosti uskladitve mnenj, odprtosti članov skupine, različnih pogledih na problem, posploševanju mnenj, spoštovanju predlogov vseh, hitri izmenjavimnenj, izredno dobrem sodelovanju, teženji po najboljših rešitvah itd. Pomanjkljivosti timskega dela so lahko: izguba časa za usklajevanje, nesrečna izbira rešitev, neustrezno razdeljeno delo, nejasno določene aktivnosti posameznikov, zbeganost, začetno tavanje itd. Razlogi so naslednji: pomanjkanje časa, da bi se skupina homogenizirala, užaljenost posameznikov, ker ni bila sprejeta njihova rešitev, nespoštovanje organizacije dela, heterogenost skupine, slabo razdeljene vloge, zahajanje v podrobnosti, neenaka raven predznanja, zaverovanost posameznikov v lastne rešitve, različni pogledi, težavno usklajevanje, itd. Med vzroke, ki vplivajo na prednosti kakor tudi na pomanjkljivosti timskega dela lahko štejemo sestavo skupine, usklajenost mnenj, razdelitev vlog ipd.#p#分页标题#e#

3 POSAMEZNIK V TIMU——一个人的团队

Posameznik (Nastran Ule, 1997, str. 486) lahko realizira svoje individualne možnosti in potenciale ob izdatnejši socialni podpori. Razviti mora socialne potrebe in biti sposoben sodelovati z drugimi ljudmi.

»Posameznik potemtakem postaja psihološki subjekt s tem, da samega sebe postavlja v družbeno perspektivo«, (Nastran Ule, 1997, str. 471).

Na vedenje, delovanje in doživljanje posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 29) na raznih ravneh socialne interakcije vplivajo vsi učinki socialnega okolja ter njegovo lastno vedenje in delovanje v tem okolju.

»Sebstvo je razumljeno kot neka od drugih oseb ločena, v sebi zajeta, neodvisna, konsistentna, enotna in zasebna celota psihofizičnih potez, značilnosti, nagnjenj in sposobnosti posameznika«, (Nastran Ule, 1997, str. 467).

Posameznik s svojim obstojem in komuniciranjem (Nastran Ule, 1997, str. 469) navezuje svoj odnos na odnos drugih ljudi do sveta, tako da vzpostavlja enotnost in sočasnost socialnih konstrukcij.

Osebnostne lastnosti (Lipičnik, 1998, str. 276), ki bistveno vplivajo na učinkovitost skupine, lahko razdelimo na dve veliki skupini:

- osebnostne lastnosti, ki bistveno vplivajo na nastajanje teama, in se večinoma nanašajo na socialno življenje: odprtost, zaprtost, družabnost, nedružabnost, itd. in

- lastnosti, ki bistveno vplivajo na reševanje problemov, kamor prištevamo predvsem znanje in druge zmogljivosti, ki pomagajo pri reševanju problemov.

Nova individualizacija (Nastran Ule, 1997, str. 485) zahteva od posameznika, da mora odločati o sebi. Če posameznik ni sposoben za takšno odločanje mora za svojo neodločnost plačati ceno predvsem z novo odvisnostjo.

V današnjem razvitem svetu (Nastran Ule, 1997, str. 488) se je pojavila teza o »zasičenem« posamezniku, ki je »prepoln« vsega in prav zato tudi prazen. Na podlagi socialnega zasičenja sklepamo, da je vsaka resnica o nas samih začasen konstrukt, ki je resničen le za določen čas in za določen odnos. Nevarno in zmotno je, če se preveč enačimo samo z enim vidikom sebe.

»Vsi smo zmes svetlobe in sence, kreposti in pokvarjenosti«, (Loehr in Schwartz, 2006, str. 216).

Stališča (Nastran Ule, 1997, str. 117) so tipični teoretski objekti psihologije, ki nam pomagajo razložiti obnašanje in spremembe v obnašanju posameznikov ali skupin. Nanje lahko le sklepamo iz drugih empiričnih podatkov, ker jih zaradi njihove kompleksnosti in povezanosti z drugimi duševnimi sestavinami (emocijami, motivi, potrebami) ne moremo neposredno zaznati, opazovati ali meriti.

Stališča so ključna (Nastran Ule, 1997, str. 115) za izoblikovanje naše socialne konstrukcije, ki vključuje predstavo o nas samih, našo motivacijsko strukturo itn. Usmerjajo naše početje v svetu in obratno, spremembe v socialnem svetu se najprej odrazijo v naših stališčih, ki vplivajo na spremembe v naših dejanjih ali vedenju.#p#分页标题#e#

Stališča (Nastran Ule, 1997, str. 118) vplivajo na način zaznavanja in doživljanja določenih situacij in objektov, kako o njih mislimo in nanje emocionalno reagiramo, da v množici vtisov in dražljajev izberemo in vidimo le tisto, kar se sklada z našimi stališči.

Posameznik s svojo samopodobo (Nastran Ule, 1997, str. 124) in odnosom do samega sebe pomembno prispeva k oblikovanju stališč.

»Posameznikova neposredna izkušnja je najenostavnejša oblika pridobivanja in spreminjanja stališč«, (Nastran Ule, 1997, str. 125).

»Rosenberg in Hovland dajeta naslednjo definicijo stališč (1960): Stališča so predispozicije posameznikov za pozitiven ali negativen odgovor na določeno dogajanje ali situacijo v socialnem svetu«, (Nastran Ule (1997, str. 115).

»Še natančneje definirajo stališča Krech, Crutchfield in Ballachey (1962): zanje so stališča trajni sistemi pozitivnega ali negativnega ocenjevanja, občutenja ali aktivnosti v odnosu do različnih socialnih situacij in objektov«, (Nastran Ule (1997, str. 116).

Predsodki (Nastran Ule, 1997, str. 116) so stališča, ki so zasnovana na nepreverjenih dejstvih in govoricah.

Pozitivni in negativni predsodki o sebi in o drugih (Nastran Ule, 1997, str. 165) nam pomagajo doseči stabilnost v opredeljevanju dogajanj v okolju in nedvoumnost v obnašanju.

Pri predsodkih (Nastran Ule, 1997, str. 172) imamo opravka s kompleksom potlačenih nezavednih in zavestnih občutkov, prepričanj, emocij, pripravljenosti na reagiranje itn. Bistveno so odvisni od zunanjih, družbenih razmer, zlasti od vodilne ideologije in razmerij družbene moči posameznih skupin.

Predsodki (Nastran Ule, 1997, str. 165) neopazno vplivajo na naše zaznavanje zunanjega sveta. Poenostavljajo kompleksne informacije vendar pa največkrat povzročajo popačenje podobe objekta. So izvor selektivne pozornosti opazovalca do obnašanja drugih ljudi.

V procesih vsakdanjih različnih in nasprotnih vrednotenj skupin ljudi (Nastran Ule, 1997, str. 167), se izoblikujejo abstraktne (pojmovne) kategorije, ko sebe postavljamo v eno in druge ljudi v drugo kategorijo, kar odločilno vpliva na proces nastajanja predsodkov.

Kategorizacija objektov (Nastran Ule, 1997, str. 170) s pomočjo katere so ljudje zmožni delovati v okolju velikega števila informacij je le eden od povodov za predsodke. Nastanejo ko se socialne kategorizacije povežejo s prevladujočimi socialnimi reprezentancijami.

Za razliko od stališč so mnenja (Nastran Ule, 1997, str. 118) bolj specifična, nestabilna in lažje sprejemljiva. Pomenijo uresničevanje in udejanjanje stališč v konkretnih situacijah.

»Bistvena razlika med prepričanjem in stališčem je, da je prepričanje zasnovano samo na intelektualni komponenti, stališče pa na intelektualni, emocionalni in aktivnostni komponenti«, (Nastran Ule, 1997, str. 118).#p#分页标题#e#

Vrednote (Nastran Ule, 1997, str. 118) so splošnejše od stališč in so lahko izvor mnogih stališč. So pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, za katere se v življenju zavzemamo in k čemer težimo.

3. 1 Osebnost in pozicioniranje posameznika v timu——一个人的个性和定位的团队

Ko se posamezniki (Levine in Crom, 2000, str. 83) zberejo v skupini ohranjajo svojo individualnost.

Umestitev posameznika v neko skupino (Nastran Ule, 1997, str. 432) poteka na podlagi njegovega intelektualnega in čustvenega poistovetenja z drugimi člani v skupini ter skupinskimi cilji, hkrati pa poskuša ohranjati različnost do drugih skupin.

Samoumeščanje je odvisno od sposobnosti posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 471), da prepozna samega sebe v družbeno pomenljivem redu. To je red pomenov in smislov človeških dejanj, namer, govornih dejanj, pa tudi socialnih situacij, medčloveških odnosov, institucij in še subjektivnih doživljanj posameznika.

Vsak posameznik (Eysenck, 2004, str. 451) je center lastnih izkušenj. Samo posameznik lahko občuti svoje lastne izkušnje in o njih razmišlja, znane so le njemu. Ni jih mogoče predstaviti z zunanjimi meritvami.

Na podlagi izkušenj (Mayer et al., 2001, str. 34) posameznik vrednoti sebe in oblikuje lastno samopodobo.

Posameznik mora uravnotežiti lastna pričakovanja (Nastran Ule, 1997, str. 480) z načrti in pričakovanji okolice. Težiti mora k doseganje čim manj travmatske in čim bolj produktivne samopodobe, doseganje popolne samopodobe ni optimalno.

Posameznik se pri gradnji svoje samopodobe (Nastran Ule, 1997, str. 478) najprej poistoveti in hkrati ohranja razliko do drugih ljudi, do skupin, svojih dejanj in sebe. V procesih internalizacije in eksternalizacije, ki sledijo se sestavine različnih odnosov, razne delne predstave o sebi, različne odnosne strategije in afektivno-emocionalne naravnanosti utrdijo kot nezavedna struktura subjekta, ki posameznika vodijo k spontanemu ravnanju v odnosih.

Posameznik se samoprepoznava (Nastran Ule, 1997, str. 465) nasproti različnim socialnim kontekstom in situacijam na osnovi izdelanega odnosa do sebe, ki vključuje tako zavestne sestavine, kakor tudi vse nezavedne sestavine duševnosti.

Posamezniki si želijo (Eysenck, 2004, str. 741) predstaviti v čim lepši luči in pričakujejo da jih ostali člani skupine pozitivno vrednotijo.

Samopredstavitev (Nastran Ule, 1997, str. 214) je proces vplivanja na vtise, ki jih imajo drugi ljudje o nas.

V glavnem (Eysenck, 2004, str. 661) je določena s potrebo nagrajevanja s strani drugih, včasih z utrjevanjem svoje lastne identitete. Posamezniki z močno identiteto želijo s samopredstavitvijo pridobiti odobravanje s strani ostalih članov, medtem ko želijo posamezniki s šibko identiteto z utrditvijo priti do jasnejše lastne identitete.#p#分页标题#e#

Posameznik mora ohranjati svojo lastno kontinuiteto in identiteto (Nastran Ule, 1997, str. 473) kljub temu, da se mu identiteta neprestano ruši zaradi sprememb v lastnem življenju, v različnih življenjskih obdobjih in zaradi razlikovanja med različnimi dejavnostmi.

Vsak posameznik (Nastran Ule, 1997, str. 202) vrednoti cilje ali sklepa interakcije, kot tudi vrednoti vse vmesne interakcijske produkte z lastnimi individualnimi sistemi presoje, vrednot, potreb in sposobnosti.

»Vzpostavljanje odnosa ali ostajanje v njem je torej odvisno od zavestnih in nezavednih ocen koristi in stroškov glede na izkušnje in glede na preostale možnosti«, (Nastran Ule, 1997, str. 203).

Posameznik (Nastran Ule, 1997, str. 473) pridobi in ohrani samostojnost pred vplivi družbene strukture in drugih oseb, a obenem ostane družbeni posameznik.

Socialna identiteta (Nastran Ule, 1997, str. 427) se ne navezuje na trenutne predstave posameznika o sebi, ki so vezane na konkretne situacije, temveč je sestavina koncepta posameznika o sebi, to je njegove relativno trajne in stabilne kognitivne strukture. Posameznik razpolaga z več različnimi socialnimi identitetami, ki jih uporablja po potrebi. Socialna identiteta vključuje samokategorizacijo posameznika.

Do pozitivne samopodobe lahko pridemo po teoriji socialne identitete (Nastran Ule, 1997, str. 427) le skozi mrežo polariziranih razlik, to je vzpostavljanjem pozitivnih razlik v vrednotenju sebe in lastne skupine nasproti drugim osebam in skupinam.

Nekateri posamezniki (Nastran Ule, 1997, str. 427) se postavijo v vlogo nosilcev skupinskih norm in ciljev, da bi se razlikovali od drugih članov skupine. S tem odpravijo oziroma ublažijo nekonformnost in zavračanje ob sočasnem poudarjanju svoje različnosti od drugih članov skupine.

Občutek posameznika o svoji lastni učinkovitosti v vsaki situaciji (Eysenck, 2004, str. 475) je določen s štirimi ključnimi dejstvi:

- preteklimi izkušnjami z uspehi in porazi v enaki situaciji,

- opazovanjem uspešnih posameznikov,

- verbalnim prepričevanjem o lastnem uspehu s strani drugih ljudi,

- čustvenim vzburjenjem; visoka stopnja vzburjenja lahko povzroči tesnobo in odpoved.

Posameznik lahko spoštuje samega sebe (Nastran Ule, 1997, str. 477) samo, če je njegova zavest o razmerju osebne in socialne identitete uravnotežena.

Za posameznika je nevarno in zmotno (Loehr in Schwartz, 2006, str. 210), če poudarja samo dober oziroma samo slab vidik svoje podobe. S sposobnostjo samoopazovanja ustvari posameznik pogoje za doseganje popolnejše podobe.

Freud (Eysenck, 2004, str. 446) je človeški razum oziroma spomin razdelil na tri dele. Prvi je id oziroma nagon. Vključuje seksualnost in agresivnost. Lociran je v nezavednem spominu. Nasledni je ego ali jaz, ki upošteva realno dogajanje v okolju. Razvije se v prvih dveh letih našega življenja. Tretji, zadnji je superego oziroma nadjaz. Pojavi se okoli petega leta, ko otrok sprejme večino vrednot od istospolnega starša v procesu znanem kot identifikacija. Superego je delno umeščen v zavestnem, delno v nezavednem spominu. Teži k idealnemu jazu, ki ga posameznik uravnava na podlagi posledic nagrajevanja in kaznovanja v svojem otroštvu. Freud je človeški razum razdelil tudi na tri nivoje: zavest, podzavest in nezavedno. Zavest opredeljuje osredotočanje na miselno pozornost. Podzavest predstavlja informacije in ideje, ki jih je možno relativno lahko poiskati v spominu in jih uporabiti v zavesti. Nezavedno sestavljajo informacije, ki jih je zelo težko oziroma skoraj nemogoče prenesti v našo zavest.#p#分页标题#e#

Posameznik gradi svoj značaj (Maxwell, 2007, str. 122) z iskazovanjem poštenja, dobrotnosti, sramežljivosti, sočutnosti, zadržanosti in vljudnosti v odnosih z drugimi ljudmi. V odnosu do osebnostne ali značajske značilnosti poznamo tudi vrline in hibe. So gradniki posameznikovega značaja za katere je odgovoren in ga je možno zanje pohvaliti ali grajati.

Moč posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 315) določa njegovo zmožnost kontroliranja situacij. Nemoč se navezuje na stopnjo podredljivosti v vedenju posameznika v različnih situacijah v njegovem okolju. Realizacija potrebe po moči je odvisna od določenih socialnih okoliščin. Posameznik se lahko odloči za dominacijo ali intenzivno kooperacijo, da poveča svoj socialni vpliv.

Konformizem je opredeljen (Nastran Ule, 1997, str. 338), kot posameznikovo podrejanje socialnim pritiskom, kar povzroča v njem notranji konflikt, ki lahko vodi do odpovedi lastnemu mnenju, stališčem, mnenjem in ali orientacijam.

Podrejanje in popustljivost (Nastran Ule, 1997, str. 343) je oblika konformizma, kjer se posamezniki javno prilagodijo skupinskemu pritisku zasebno pa vzdržujejo svoje predhodne pozicije, ker menijo da so lahko sankcije večje od morebitnih koristi oziroma so koristi lahko večje od morebitnih izgub.

Posamenik se zaradi poslušnosti, ki izhaja iz konformizma (Nastran Ule, 1997, str. 347) odpove odgovornosti za svoja dejanja s tem, da odgovornost prenese na legitimno avtoritero. S tem si zmanjša lastno moralno odgovornost.

Reaktanca (Nastran Ule, 1997, str. 327) je ena od človekovih posrednih poti osvobajanja zaradi neligitimnega omejevanja svobode. Ker lahko neposredno regiranje pomeni tveganje in izgubo, se posameznik velikokrat odloči za iskanje drugih ustreznih alternativ, prej omejenim oblikam vedenja.

Redukcija neskladnosti pomeni posameznikovo odpravljanje neskladnosti (Nastran Ule,1997, str. 149) med prepričanji, da ravna svobodno in odgovorno in lastnimi socialno nezaželenimi dejanji. Neskladnost poskuša zmanjšati, da rezultate nezaželenih dejanj s pripiše okolici.

»Vsem tem navidezno iracionalnim pomagalom je skupno to, da v tendenci pomaknejo vzrok za naš verjetni neuspeh »izven nas« oz. vsaj izven centralnih predelov osebnosti, npr. iz osebnostnih ali psiholoških pomanjkljivosti v fizično počutje. Tako vendarle ohranimo sami pred sabo podobo razumne, odgovorne osebe«, (Nastran Ule, 1997, str. 102).

Vsak posameznik v lastni predstavi socialne situacije (Nastran Ule, 1997, str. 22), »odigrava« svoja dejanja zase in spremlja odzive drugih ljudi na ta dejanja.

Teza o zrcalnem jazu (Nastran Ule, 1997, str. 483) vključuje domnevo o večjem številu različnih podob o sebi, ki jih posameznik gradi na podlagi različnih, zanj pomembnih odnosov z drugimi ljudmi.

Ljudje (De Baar, 2008) so kompleksne osebnosti, slabo prenašajo kritiko s strani moralno oporečnih oseb. Namesto tega je bolje preučevati njihovo vedenje z upoštevanjem njihovih karakternih lastnosti:#p#分页标题#e#

- proces proti vsebini: običajno menedžment načrtuje potek dela in posamezniki v organizaciji izvajajo naloge, da organizacija doseže načrtovane cilje,

- referenčna skupina: ugotoviti je potrebno kje dobijo posamezniki inspiracijo,

- sprememba proti trenutnemu stanju: nekateri ljudje vključujejo spremembe v svoje dejavnosti, drugi ljudje pa delajo na temu, da obdržijo trenutno stanje kolikor je mogoče dolgo časa

- definirano proti kreativnemu: ugotoviti kdo rajši deluje po načrtu in kdo potrebuje prostor za svojo kreativnost. Posameznike, ki delujejo po nekem določenem planu lahko povežemo s situacijo trenutnega stanja. Kreativne posameznike pa lahko povežemo s situacijo spremembe.

- skupina proti posamezniku: nekateri ljudje so uspešnejši in učinkovitejši, če delujejo znotraj skupine, medtem so ostali produktivnejši, ko delujejo samostojno.

3. 2 Etika——伦理

»Zaupne odnose lahko gradimo samo, če upoštevamo dostojanstvo drugih«. (Levine in Crom, 2000, str. 89).

Ljudje (Maxwell, 2007, str. 12) povezujejo sprejetje določene etike z zmanjšanjem možnosti, priložnosti in zmožnosti za uspeh v poslu.

Etika je osebna (Maxwell, 2007, str. 17), ne določajo jo poslovne, družbene ali politične razmere.

Kdor se odloči za etičnost (Maxwell, 2007, str. 52) upošteva to v vseh okoliščinah in razmerah.

Dve stvari sta pomembni pri etiki (Maxwell, 2007, str. 25), upoštevanje ter uporaba merila in volja, da temu sledimo.

V etiki delimo merilo ravnanja (Maxwell, 2007, str. 116) na tako kot samo in merilo kot vodilo. Merilo upošteva vsebino presojanja, vodilo pa način presojanja.

Etiko (Maxwell, 2007, str. 25) delimo na dva vidika. Eden je prepoznavanje med prav in narobe, dobrim in zlim ter med primernim in neprimernim. Drugi vidik se nanaša na naše pravilno, dobro in primerno delovanje.

Integriteta in odgovornost (Maxwell, 2007, str. 56) sta pobudnika visokih etičnih meril. Upoštevanje etičnih meril je možno, če je drugim omogočen vpogled v naša dejanja in zanje prevzemamo odgovornost.

Moralni konflikt (Maxwell, 2007, str. 119) je posledica neusklajenosti naših temeljnih moralnih intuicij in nezadostnosti ali neusklajenosti naših moralnih načel. Moralni konflikt je pojav nasprotovanja dveh moralnih vrednot, prepričanj ali načel.

Moralno načelo (Maxwell, 2007, str. 116) je etično merilo, ki določa moralni status oseb, dogajanja ali stanja v okolju. Hkrati je tudi vodilo našemu odločanju in delovanju. Zanesljivo usmerja naše moralno delovanje.

Moralna dilema (Maxwell, 2007, str. 120) se pojavi kot moralni konflikt, kjer gre za enakovrednost moči moralnih obvez ali odgovornosti. Ne moremo jih izpolniti hkrati zaradi medsebojnega nasprotovanja Etična dilema (Maxwell, 2007, str. 11) je nezaželena in neprijetna odločitev, ki temelji na moralnih načelih in delovanju.

3. 3 Motivacija——动机

Motivacija (Loehr in Schwartz, 2006, str. 189), ki sloni na vrednotah je učinkovitejša kakor tista, ki izvira iz pripravljenosti.

Kaj motivira ljudi (Maxwell, 2000, str. 114) lahko odkrijemo tako, da jih o tem povprašamo.

Pri odkrivanju motivacijskih vzvodov (De Baar, 2008) je potrebno imeti v mislih tudi Maslowo piramido potreb. Vsak posameznik ima različne motivacijske potrebe. Kar motivira enega člana tima, lahko ne učinkuje pri drugih članih.

»Globoko v sebi si vsi ljudje želijo biti pomembni zgolj zaradi tega kar so«, (Maxwell, 2007, str. 36).

Samospoštovanje in spoštovanje drugih (Levine in Crom, 2000, str. 102) imata velik vpliv na motivacijo.

Biti ljubljen in imeti občutek vrednosti (Maxwell, 2007, str. 37) je morda najgloblja potreba slehernega posameznika.

Motivacija (Platt, 2009) je ključ vseh uspehov. Veliko faktorjev določa motivacijo v vsakem trenutku našega življenja. Skrb in bolečina sta lahko prav tako motivatorja kakor zadovoljstvo in veselje. Našo motivacijo določa tudi kako močno si nečesa želimo.

Pozorno je potrebno spremljati vplive drugih članov (Eysenck, 2004, str. 740) na motivacijo posameznika v timu.

Naše emocije in navade (Eysenck, 2004, str. 479) se veliko bolj odražajo v motivaciji kakor trezna preračunljivost.

Občutek (Levine in Crom, 2000, str. 42), da so ljudje pomembni za organizacijo, da lahko spoznajo in so vključeni v organizacijo v širšem smislu, pozitivno vpliva na ljudi in jih pritegne k delu.

Rast posameznika (Maxwell, 2000, str. 69) je povezana s pričakovanji drugih ljudi, ki verjamejo v njegove sposobnosti. Pričakovanja rast pospešujejo, kritika in preverjanja pa ne.

Motivacija članov je pomemben dejavnik (Nastran Ule, 1997, str. 400) pri skupinskem reševanju problemov. Kaže se v stopnji zadovoljstva članov s skupino in z nalogo. Odvisna je od komunikacijske strukture skupine. Pri decentraliziani strukturi skupine so vsi člani približno enako motivirani in zadovoljni. Pomankljivost take komunikacijske strukture pa je večja izguba časa zaradi medsebojnega usklajevanja članov.

Jasni cilji (Maxwell, 2000, str. 94), so ključni za uspeh ljudi. K uspehu pripomore razdelitev ciljev na manjše, dosegljive enote.

Uspeh (Sallee, 2005, str. 101) pride spotoma, ko člani tima vse svoje dejavnosti usmerijo v doseganje zastavljenih ciljev. Uspeh temelji na sedanjih aktivnostih, uspeh ni vezan na preteklost. Uspeh je vselej prisoten proces.

Cilje delimo (Levine in Crom, 2000, str. 122) na kratkoročne in dolgoročne. Vsi morajo biti izzivalni, uresničljivi in merljivi, da motivirajo.

Glede doseganja ciljev ljudi je Maxwell zapisal: »Kaj jim uresničitev cilja prinese, ni toliko pomembno kot tisto, kaj z njegovim uresničenjem postanejo«, (Maxwell, 2000, str. 95).

Strahovi (Hansen in Batten, 1998, str. 41) aktivirajo obrambne mehanizme, ki preprečujejo rast in ustvarjalnost posameznika. Zaradi strahov je navezovanje stikov posameznika z drugimi ljudmi oteženo.

Zaradi prešibke motivacije, ki je rezultat nezadostnega priznanja (Maxwell, 2000, str. 151), ljudje ne izkoristijo vseh svojih potencialov. Njihovo motivacijo vlodijo čustva.

Po teorijah pripisovanja (Nastran Ule ,1997, str. 101) ima človekovo delovanje notranje ali zunanje vzroke. Delovanje, ki izhaja iz notranjih vzrokov ne potrebuje dodatne zunanje spodbude, motivacije. Zunanji vzroki pa naredijo delovanje odvisno od zunanje stimulacije, nagrad, prisil, pohval in sankcij.

Vera vase in v tisto kar posameznik počne (Platt, 2009) je temelj notranje motivacije. Zaupanje v lastne sposobnosti povzdigne posameznika do uspeha.

Vizualizacija (Platt, 2009) je pomemben faktor v motivaciji. Naše misli nam lahko pomagajo pri doseganju naših uspehov oziroma neuspehov. Motivacijo se vzdržuje z vizualizacijo uspehov in dosežkov.

Da ugotovimo kaj motivira ljudi (Hansen in Batten, 1998, str. 55) jih moramo povprašati kakšna so njihova pričakovanja v določeni situaciji.

Prava motivacija (Levine in Crom, 2000, str. 171) je povod za navdušenje, ki izhaja iz človekove notranjosti.

Motivacija (Maxwell, 2000, str. 94) je povezana tudi s predanostjo. Kadar posameznika neka naloga samo zanima se ji posveča samo takrat, ko je zanj to primerno. Ko pa je neki nalogi predan, jo opravlja brez posebnega razloga.

3. 4 Komunikacija——通信

Komunikacija med člani (Lipičnik, 1998, str. 279) je osnova za delovanje tima. Z medsebojno komunikacijo si člani tima izmenjajo mnenja, analizirajo probleme, sprejemajo odločitve in usklajujejo delo. Komunikacija vpliva na socialno klimo v timu.

Komunikacija, ki vključuje izmenjavo informacij (Nastran Ule, 1997, str. 198) je najpomembnejši člen medsebojnih vplivov v socialnih odnosih.

Komunikacija (Mayer et al., 2001, str. 113) je osnova za vzpostavitev odnosa. Sposobnost posameznika, da zgradi katerekoli skupnost, delovno skupino, tim, ipd. je povezana z njegovo sposobnostjo kakovostnega komuniciranja.

Komuniciranje se nanaša (Levine in Crom, 2000, str. 35) na razkritje posameznikovih zamisli, idej, predlogov in ugotovitev. Posameznik jih izmenjuje z drugimi in od njih pričakuje povratne informacije.

»Močna in učinkovita komunikacija ne more temeljiti na nečem, česar ni«, (Hansen in Batten, 1998, str. 90).

Glede na smer komuniciranja (Nastran Ule, 1997, str. 375) obstajata:

- vertikalna komunikacija, poteka iz centra skupine navzven do članov in nazaj,

- horizontalna komunikacija, poteka med člani skupine, ki imajo običajno enak statusni nivo.

Prva oblika se po vsebini nanaša na izmenjavo nalog in ciljev skupine, prekop horizontalne komunikacije pa člani zadovoljujejo svoje socialno-emocionalne potrebe.#p#分页标题#e#

Prejemnika sporočila je možno prepričati (Eysenck, 2004, str. 641) na dva različna načina, ki vključujeta dve različni poti:

- centralno pot, ki vključuje natančno preučevanje in pripravo prepričljivega sporočila in

- periferno pot, ki vključuje ne-vsebinske vidike sporočila in sposobnosti komunikatorja, da prepriča. Komunikator, ki uporablja ta način bo malo pozornosti posvetil pripravi prepričljivega sporočila.

Pogovor ali konverzacija (Nastran Ule, 1997, str. 447) je osnovna oblika komuniciranja, pri katerem pride do izmenjave gest, pogledov, modifikacij glasu itn. S konverzacijo pride do prenašanja občutkov, čustev, sugestij, idej. Osebe vplivajo druga na drugo s svojo prisotnostjo. Zato je konverzacija močno orodje socialne interakcije.

Uspešna komunikacija zahteva (Mayer et al., 2001, str. 63) vzpostavitev medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Potrebno je poskrbeti za odprtost posameznikov pri izražanju svojih mnenj, pogledov in idej.

Da bi ljudje medsebojno komunicirali (Levine in Crom, 2000, str. 33) si morajo medsebojno zaupati in imeti skupne interese.

Prepričljivost komuniciranja je tesno povezana (Nastran Ule, 1997, str. 131) z izbiro ustreznih besed v sporočilu in njegovo razumljivostjo.

Za uspešno komuniciranje s člani tima (De Baar, 2008) je potrebno poskrbeti za razumljivost sporočila.

»Uspešno sporazumevanje se začne s pozornim poslušanjem«, (Levine in Crom, 2000, str. 68).

S poslušanjem (Levine in Crom, 2000, str. 72) pokažemo drugemu človeku svoje spoštovanje.

Pristno poslušanje (Sallee, 2005, str. 176) je osnova za vzdrževanje odnosa.

Uspešno in kakovostno poslušanje (Levine in Crom, 2000, str. 71) je možno vzpostaviti v ugodnem okolju.

Da bo uspešno (Levine in Crom, 2000, str. 69) mora biti poslušanje tudi pazljivo in zavestno.

Pri komuniciranju (De Baar, 2008) je potrebno članom tima, ki se običajno ne izpostavljajo omogočiti, da predstavijo svoje zamisli in mnenja. Vrednotenje teh mora temeljiti na prednosti, zavrnitev pa najverjetneje pomeni, da se tak posameznik s svojimi idejami in mnenji ne bo več izpostavljal.

Dober komunikator doseže pri poslušalcih (Nastran Ule, 1997, str. 128), da mu spontano zaupajo, ker ga imajo za dobrega človeka. To doseže s svojim znanjem in sposobnostjo doseganja etičnih ciljev. Ima dober moralni značaj, ne zlorablja in ne zavaja javnosti.

Komunikator (Nastran Ule, 1997, str. 129) mora imeti pravo mero pri izražanju svojih namer. Najbolje se obnese izražanje namer v splošni obliki vendar kot objektivno dejstvo in brez osebnih motivov.

Dobri komunikatorji (Maxwell, 2000, str. 57) spremljajo odziv sogovornika in razumejo govorico njegovega telesa.

Komunikacija (Nastran Ule, 1997, str. 333) je pomembno orodje socialne kontrole, kjer posameznik vpliva na drugega oziroma druge člane skupine.#p#分页标题#e#

Dobra medsebojna komunikacija (Maxwell, 2000, str. 135) je temelj usklajenega delovanja članov tima. Je garancija, da bodo pomembne naloge opravljene.

Da imajo ideje veljavo (Levine in Crom, 2000, str. 28) jih morajo člani tima komunicirati med seboj, zato je pomembno, da si kljub zaposlenosti vzamejo čas za komunikacijo.

Člani tima (De Baar, 2008) morajo dobiti povratne informacije. Vsaka metoda za posredovanje povratnih informacij ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Te so lahko v verbalni, pisni ali slikovni obliki. Z njihovo pomočjo je možno pravočasno zaznavati probleme. Nasprotno pa je zaradi neučinkovite povratne informacije zaznavanje problemov nepravočasno in posledično je lahko povzročena večja škoda kot sicer.

Člane (Coach Ville, 1996) je potrebno usposabljati skladno s sprejetimi standardi komuniciranja, odgovornosti in medsebojnih odnosov v timu. Komuniciranje med člani tima mora biti jasno.

Diskusija v timu (Eysenck, 2004, str. 742) se v glavnem osredotoča na začetku izmenjane informacije. Kasneje izmenjane informacije so slabo ali neupoštevane.

Komuniciranje v timu (Coach Ville, 1996) je v večini primerov povezano z izpolnjevanjem nalog in ciljev. Člani tima si morajo vzeti čas tudi za komuniciranje s pomočjo katerega odpravljajo probleme v medsebojnih odnosih, jih usklajujejo in izboljšujejo.

»Člani tima se morajo počutiti dovolj varne, da lahko brez občutka ogroženosti izražajo predloge ali kritike, v duhu sodelovanja svobodno izmenjujejo podatke, o idejah pa razpravljajo brez negativnih kritik« (Maxwell, 2000, str. 136).

Dober komunikator je sposoben (Maxwell, 2000, str. 56) na uspešen način predstavi svojo vizijo drugim članom tima.

3. 5 Vloge v timu——在团队中的作用

»Socialne vloge so celota socialno definiranih (javno formuliranih) ali nedefiniranih (latentnih) pravil in pričakovanj o tem, kaj naj počnejo posamezniki v skupini. Gre za strukturo eksplicitnih in implicitnih pričakovanj o vedenju posameznikov v skupini, ki jih drug o drugem in o sebi gojijo sami člani skupin«, (Nastran Ule, 1997, str. 376).

Socialna psihologija (Nastran Ule, 1997, str. 377) opredeljuje vlogo kot dinamičen odnos posameznika v različnih socialnih situacijah in sistemih. Vloga omogoča posamezniku, da izraža sebe. Hkrati pa z vlogami drugih tvori okoli sebe strukturiran socialni sistem.

Vloge se ne določajo (Nastran Ule, 1997, str. 382) samo na podlagi dogovorov med člani tima, ampak je definicija vlog odvisna tudi od podzavestnih in nezavednih procesov v vsakem posamezniku, skupini in okolju. Posameznik vzpostavi svojo vlogo na podlagi socialne identitete socialnih vlog, situacijske zahteve, socialne moči, medsebojne odvisnosti z drugimi, sposobnosti vplivanja drugih članov in učinkovitosti tretjih oseb.

Vedenje posameznika v timu (Team techology, 2009) ni definirano samo z njegovimi prioritetami ampak nanj vplivajo tudi drugi faktorji:#p#分页标题#e#

- vloga, ki jo od posameznika pričakuje nadrejeni,

- zahteve delovne naloge,

- vloge drugih članov tima in potrebe po nadomestitvi pomanjkljivosti,

- izobraženost in vzgoja posameznika,

- delovno okolje.

Bolj kot je vloga usklajena s pričakovanji posameznika (Team techology, 2009), večja je verjetnost, da bo ta užival v delu. Večja kot so nasprotja med vlogami v timu in pričakovanji posameznika, večja je verjetnost, da bo delal pod stresom.

Na prvi pogled (Nastran Ule, (1997, str. 380) je socialno definiranje vlog in odnosov med njimi spontani proces, v resnici pa združujejo kompleksne procese socialne kategorizacije, pripisovanja, samoprepoznavanja, razumevanja verbalnih in neverbalnih gest itn.

Socialna vloga (Nastran Ule, 1997, str. 377) se odraža med tem, kako se posameznik vede navzven in tem kaj se dogaja v njegovi notranjosti, kaj misli in doživlja. Posameznik naj bi svoja notranja pričakovanja ustrezno prilagodil določenemu socialnemu položaju.

Enake socialne vloge (Nastran Ule, 1997, str. 381) izvajajo različni posamezniki na različne načine, ker se v vlogi prepoznavajo kot različne osebnosti v primerjavi z drugimi, oziroma je njihova identiteta v vlogi osebno specifična.

Posamezniki (Nastran Ule, 1997, str. 380) se različno opredelijo do vlog v timu. Zaradi različnih pričakovanj o pomenu in izvajanju posamezne vloge se med člani tima lahko pojavljajo konflikti.

Odmik posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 378) od svoje vloge, upoštevanje nasprotij in nejasnosti ter ločevanje njegove osebnosti od same vloge je pogoj za uspešno obvladovanje in reševanje konfliktov, ki nastanejo zaradi različnega pojmovanja vlog v timu.

Število konfliktov (Nastran Ule, 1997, str. 381) se poveča v drugi fazi oblikovanja skupine, ko predstavljajo konstitutivni pogoj za formiranje socialne strukture skupine. Uspešno reševanje konfliktov se rezultira v stabilni definiciji socialnih vlog in socialne strukture skupine. Prav tako mora skupina v kriznih trenutkih preseči dotedanje norme in razumevanje vlog, da lahko reši nasprotja med člani ali med notranjimi podskupinami.

Osebna svoboda in odgovornost (Mayer et al., 2001, str. 35) sta pomembna vzvoda delovanja zrelega strokovnega tima.

Vloge, ki jih zasedajo posamezni člani tima (Maxwell, 2000, str. 139) se mora skladati z njihovimi osebnimi potenciali in zmožnostmi.

Uspešno timsko delo (Lipičnik, 1998, str. 277) zahteva, da se vedenjski vzorci posameznih članov razlikujejo in dopolnjujejo hkrati. V primeru, da se vzorci samo razlikujejo in ne zapolnjujejo vseh vlog bo uspešnost take skupine majhna. Enako se zgodi, če so vedenjski vzorci enaki in ne morejo pokriti vseh vlog.

Zaradi pretirane specializacije in posameznikove osredotočenosti na svoj krog raziskovanja (Mayer et al., 2001, str 12) se je v zadnih letih pojavil trend v razvoju, ki je usmerjen od posameznika k skupini.#p#分页标题#e#

Zaradi zagotavljanja osnovnih pogojev za delovanje skupine (Lipičnik, 1998, str. 278) je potrebno popolniti vsaj dve vlogi: koordinator in zapisnikar. Koordinator vodi pogovore, sprašuje, opozarja, spodbuja člane in skupino usmerja k doseganju zastavljenih ciljev po načrtovanem postopku.

Koordinator s kakovostjo in slogom svojega spodbujanja (Lipičnik, 1998, str. 278) pospešuje aktivnosti pri delovnih in ustvarjalnih skupinah. Koordinator lahko omogoči posameznikom v manjšini, da imajo dovolj časa, za predstavitev svojih mnenj, idej in stališč.

Tim potrebuje člana (Coach Ville, 1996), ki zagotavlja, da so ideje zabeležene, dogovori upoštevani, obljube izpolnjene in vložki posameznikov dobro izkoriščeni oziroma naloženi.

Vodenje (Lipičnik, 1998, str. 312) je sprotno sinhroniziranje dela posameznikov v skupini, z namenom da skupina doseže zastavljene cilje.

Ta pogled sta dobro izrazila Cartwright in Zander (1960): »Vodenje sestoji iz dejanj članov skupine, ki prispevajo k definiciji skupinskih ciljev, ki usmerjajo skupino k ciljem, ki izboljšujejo interakcije članov skupine, vzpostavljajo kohezijo v skupini ali so izvor moči za skupino. V principu lahko vodenje izvaja eden ali več članov skupine«, (Nastran Ule, 1997, str. 386).

Voditelji (Maxwell, 2000, str. 198) so ustvarjalni, ne razmišljajo o omejitvah ter vedno iščejo možnosti in priložnosti za razvoj in izboljšave.

Zaradi omejitev ločevanja vodenja (Nastran Ule, 1997, str. 387) na odnosno in k nalogam umerjeno se je začel uveljavljati situacijski pristop, kjer se pri vodenju upoštevajo tudi dejavniki konkretne situacije.

Učinkovitost (Eysenck, 2004, str. 747) kateregakoli načina vodenja je odvisna od situacije v katerem se nahaja skupina.

Dokazano je (Eysenck, 2004, str. 751), da so najpomembnejši socialni faktor medsebojni odnosi članov tima in najmanj pomembni njihova položajna moč. Ta pristop je preveč tog, ker se pomembnost teh faktorjev najverjetneje spreminja od situacije do situacije.

Predvideva se (Eysenck, 2004, str. 746), da so lastnosti uspešnega vodje bolj odvisne od ciljev in sprejetih norm v skupini kakor od trdne osebnosti, ki je predstavljena v veliki teoriji osebnosti.

Obstajata (Eysenck, 2004, str. 748) dve vrsti vodij v skupinah, k nalogam orientirani in socialno-emocionalno oziroma odnosno orientirani vodje. K nalogam orintirani vodja je posameznik v timu, ki največ prispeva k vpeljavi delovnih navad in doseganja ciljev naloge. Odnosni vodja je posameznik v timu, ki najbolj spodbuja pozitivne socialno-emocionalno vedenje.

Učinkovitost (Eysenck, 2004, str. 751) k nalogam orientiranega vodje pride najbolj do izraza v ugodnih in neugodnih situacijah. Odnosno orientirani vodje pa so najbolj učinkoviti v zmerno ugodnih situacijah.

Poenostavljeno lahko trdimo (Eysenck, 2004, str. 751), da so vodje k nalogam ali odnosno usmerjeni. Nekateri vodje so enako intenzivno usmerjeni v obe smeri in zato najpogosteje izbrani s strani njihovih skupin.#p#分页标题#e#

Bistvena definicija vodenja (Eysenck, 2004, str. 745) je, da vodje najbolj označuje sposobnost njihovega vplivanja na druge člane skupine veliko bolj, kakor ti člani sami vplivajo nase.

»Pri vas bodo najuspešnejše tiste metode vodenj, ki jih nosite v sebi«, (Levine in Crom, 2000, str. 22).

Ni vsakdo primeren (De Baar, 2008) za vsako delo. Vodja mora prepoznati primerno osebo za posamezno delo, ker lahko samo preko zaupanja vrednega posameznika dosega zastavljene cilje. Napake imajo lahko ogromne negativne moralne posledice.
Opis neformalnih vlog v timu (Team techology, 2009):

(Coaches) Trenerji poskušajo ustvariti harmonijo v timu z vzpostavitvijo ustreznih odnosov. To je pogoj za pozitivno vzdušje in dobro počutje ljudi. Ljudje so na ta način motivirani in s svojimi dejanji zadovoljujejo pričakovanja in potrebe drugih članov.

(Crusaders) Križarji dajejo pomen predvsem mislim, idejam ali prepričanjem.

(Explorers) Raziskovalci spodbujajo raziskovanje novih in boljših načinov opravljanja nalog. Odkrivajo skrite potenciale v ljudeh, stvareh ali situacijah.

(Innovators) Inovatorji s pomočjo svoje domišljije ustvarjajo nove ideje in perspektivo tima.

(Sculptors) Kiparji uresničujejo naloge in dosegajo pričakovanja tima glede ciljev v sedanjosti.
(Curators) Kustosi podajajo bolj jasno sliko o notranjih informacijah, idejah in razumevanju.

(Conductors) Vodniki organizirajo logične strukture potrebne za opravljanje nalog v timu.

(Scientists) Znanstveniki zagotavljajo pojasnilo o vzrokih za določeno dogajanje in pojasnjujejo procese v tem dogajanju.

4 MEDSEBOJNI ODNOSI V TIMU——在团队中的相互关系

Družbena stvarnost (Nastran Ule, 1997, str. 24) je združitev miselnega proizvoda družbenega človeka in stvarnosti, v kateri človek živi. Družbeni svet, ki ga tvori človek s svojim obstojem in delovanjem, je intersubjektivna stvarnost. Nenehno jo gradi na podlagi svojih dejanj, govora, zamisli in predstav o družbi in o sebi. Ti dejavniki postanejo sami stvarnost kadar človek sam zaživi v njih, in kolikor zaživi.

Iskanje skupnih točk z drugimi (Maxwell, 2007, str. 27) je osnova medsebojnih odnosov.

Socialni razvoj in družbeni obstoj posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 462) je rezultat njegovega sodelovanja z drugimi ljudmi. V teh procesih posameznik ponotranji medsebojne odnose, da postanejo sestavina njegove zavesti in duševnih struktur.

Psihološki pojem skupinske povezanosti (Nastran Ule, 1997, str. 404) pomeni povezanost vseh psiholoških sil ali povprečje teh sil v vseh delih skupine, ki delujejo na posameznike tako, da ostajajo v skupini.

Neposredni socialni vplivi med ljudmi v osnovnih skupinah (Nastran Ule, 1997, str. 36) so osnova višjih in bolj posrednih socialnih odnosov.

»Medosebni odnosi so posledica trajnejših ponavljajočih se interakcij med dvema ali več osebami, ki temeljijo na sodelovanju, zaupnosti, naklonjenosti itn«, (Nastran Ule, 1997, str. 199).#p#分页标题#e#

Človekova družbena narava (Nastran Ule, 1997, str. 223) temelji na njegovi zmožnosti vstopanja v medsebojne odnose, njihovega oblikovanje, preoblikovanja in prekinjanja.

Socialna interakcija (Nastran Ule, 1997, str. 198) je proces, v katerem se preko najrazličnejših vidikov družbenega obstoja in dejavnosti ljudi, oblikujejo in vzdržujejo skupine, institucije in kultura.

V socialni psihologiji (Nastran Ule, 1997, str. 198) obstajajo tri glavni modeli socialne interakcije:

- izmenjava vedenjskih oblik in dejanj med osebami, ki glede bistvenih sestavin socialnih odnosov ustreza vedenju oz. delovanju posameznikov,

- soočenje in povezovanje socialnih pomenov dejanj, ki glede bistvenih sestavin socialnih odnosov ustreza socialnim pomenom, ki jih posamezniki izmenjujejo oz. si jih delijo med seboj in

- izraz nezavednih dispozicij in nezavednih vedenjskih vzorcev, ki glede bistvenih sestavin socialnih odnosov ustreza nezavednim duševnim strukturam, ki vplivajo predvsem na emocije in motive sodelujočih oseb.

V vsaki skupini, ki obstaja več časa (Nastran Ule, 1997, str. 402) se ob procesih, kot je sprejemanje odločitev in reševanje nalog razvijejo tudi emocionalni procesi, ki so pravtako pomembni za njeno delovanje.

Člani skupine (Nastran Ule, 1997, str. 372) zadovoljujejo določene potrebe lažje z nekaterimi, druge z drugimi člani. Zaradi tega člani skupine ne gojijo do vseh članov enakih odnosov. Posledično se v dalj časa obstajajočih skupinah razvije mreža naklonjenosti, simpatij, kakor tudi antipatij, prestiža, ali spregleda.

Večino medsebojnih odnosov (Eysenck, 2004, str. 698) upravljajo neverbalni vplivi, ki se spreminjajo odvisno od narave odnosa. Splošno veljavna dejstva, ki vplivajo na odnose je možno s pomočjo preučevanja ljudi v teh odnosih, razporediti od najpomembnejšega naprej:

- spoštovati zasebnost druge osebe,

- ohraniti zase stvari izrečene v zaupnem odnosu z drugo osebo,

- gledati v oči sogovorniku med pogovorom,

- izogibati se javnemu kritiziranju druge osebe,

- izogibati se telesnim stikom z drugo osebo,

- poskušati povrniti vse dolgove, naklonjenost in pohvale.

Glede nivoja občutljivosti na medsebojne odnose (Nastran Ule, 1997, str. 96), se posamezniki, ki so običajno bolj občutljivi, odločajo za situacijsko pripisovanje za lastno vedenje in več osebnostnih za vedenje drugih.

V socialnih odnosih (Nastran Ule, 1997, str. 114) ljudje primerjajo in usklajujejo svoje miselne konstrukte, motive, občutke s konstrukti, motivi in občutki drugih ljudi. Vsak posameznik želi uravnotežiti odnos med tem, kar si sam misli o sebi in o drugih ljudeh, ter tem, kar počne v svetu.

Celota socialnih konstrukcij (Nastran Ule, 1997, str. 57) lahko tvori celotno družbeno stvarnost. Ta stvarnost ni edina in ni zunaj ljudi. Je stvarnost, kjer posamezniki s svojo pojavnostjo gradijo svoje okolje. Odvisna je od stališča subjekta, ki v njej nastopa, jo pojasnjuje, razumeva, razlaga itn.#p#分页标题#e#

Skupinska privlačnost (Nastran Ule, 1997, str. 406) je odvisna od notranjih skupinskih pojavov. Čista skupinska socialna privlačnost nastane v skupinah s poudarjeno skupinsko pripadnostjo. Osebno socialno privlačnost pa lahko najdemo v skupinah kjer v večini obstajajo osebni specifični poudarki.

Visoka povezanost neke skupine (Nastran Ule, 1997, str. 402) se kaže v prevladovanju pozitivnih dejavnikov v konstruiranju socialne stvarnosti v skupini. Nasprotno se nizka povezanost kaže v prevladovanju negativnih gradnikov socialne stvarnosti v skupini. V prvem primeru je vpliv skupine močnejši od vpliva okolja na člane skupine.

V skupini se lahko pojavijo (Nastran Ule, 1997, str. 408) tudi medosebni odpor in sovraštvo zaradi slabih razmer, ki nastanejo pod vplivom skupine. Skupina lahko negativno vpliva na odnose, ne more pa jih ustvarjati.

Podobnost v osebnostnih lastnostih (Nastran Ule, 1997, str. 229) je pomembna v prvih fazah tvorjenja tima, ko člani vzpostavljajo prve stike z drugimi člani. Kasneje se v naslednjih fazah se pokaže potreba, da člani tima dopolnijo svoje manjke in komplementarno ustrezajo drug drugemu in skupini kot celoti.

Podobnost (Eysenck, 2004, str. 696) je pomembna zaradi pričakovanj posameznika, da bo sprejet s strani nekoga, ki mu je podoben. Negativni efekt zaradi različnosti v naklonjenosti je običajno večja kakor pozitiven efekt, ki je posledica enakosti in naklonjenosti. Vzrok je potrebno iskati v občutku posameznika, da ga drugi zaradi medsebojne neenakosti, ne bodo sprejeli in ga celo ogrožali.

V psihologiji so prisotni tudi modeli (Nastran Ule, 1997, str. 317), ki moč povezujejo z osebnostnimi lastnostmi in psihologijo posameznika. Po mnenju Alfreda Adlerja, potreba po moči izvira iz manjvrednostnih občutkov, ki jih je posameznik deležen že v otroštvu. Po Adlerju posameznik z močjo nadomesti občutek nemoči.

Socialna moč (Nastran Ule, 1997, str. 304) ni povezana z osebnimi značilnostmi posameznika, ki ima moč. Socialna moč posameznika je odvisna od njegovih osebnih odnosov z drugimi in veljavnosti teh odnosov v širšem socialnem kontekstu.

Odnos moči (Nastran Ule, 1997, str. 305) je najpomembnejša komponenta socialne moči. Odnosa moči ne opredeli nosilec moči s svojimi značilnostmi, ampak odnos definira nosilca moči. Varljiv vtis o socialni moči je posledica tega, da ljudje izenačujejo psihološka stanja, kvalitete in osebnostne značilnosti nosilcev moči s samo močjo.

Socialna moč (Nastran Ule, 1997, str. 303) je izvor socialnega vpliva katerega posledica je konformno podrejanje. Z upoštevanjem odnosov odvisnosti pri njenem preučevanju je socialna moč interakcijska stvarnost, je dispozicija za kontrolo medsebojnih vplivov.

Konflikt je rezultat neusklajenih nasprotij (Nastran Ule, 1997, str. 409) med člani skupine ter med člani in skupino. Razvije se zaradi neusklajenih aktivnosti in dejavnosti članov, zavračanju idej in predlogov drugih, borbi za položaje in statuse, za moč in lastnino.#p#分页标题#e#

V zadnjem času (De Baar, 2008) se govori o virtualnih timih. To so timi, ki združujejo ljudi, pozicionirane na različnih krajih po svetu, s pomočjo sodobnih komunikacij. Najmanj kar lahko storimo za uspešnsot takega tima je, da razumemo osnove kulturnega okolja za vsakega člana v timu. Besede in izrazi, ki so sprejemljivi v matičnem okolju so lahko zelo žaljivi v okolju drugega člana tima.

Zaupanje (Hansen in Batten, 1998, str. 85) je temelj trdnega in kakovostnega prijateljstva.

4. 1 Občutki in njihovo ocenjevanje——他们的感觉和评价

Okolje (Podlesek in Brenk, 2004, str. 5) občutimo skozi različna čutila. Na podlagi informacij, ki se tvorijo v čutilih nastajajo v možganih občutki. V nadaljevanju ti občutki tvorijo vzorce izkušenj, kjer se občutkom v izvorni obliki pridružijo še učinki spoznavnih procesov, motivacije, socialnih in osebnostnih dejavnikov. Odzivov organizma ne moremo preučevati skozi neposredno občutenje, ker so odzivi produkt naših zaznav.

Nešteto dražljajev iz okolja (Nastran Ule, 1997, str. 72) oblikuje v človeku brezmejno število občutkov. Vendar človek ne zaznava neposrednih predmetov, ampak čutne dražljaje, ki jih ti povzročajo. Med čutnimi vtisi in dojemanjem objektov se v možganih in duševnosti vršijo nezavedni procesi. Omogočajo, da se v nepregledni množici dražljajev posameznik osredotoči samo na tiste, ki so zanj pomembni in jih združuje v smiselne celote.

Posameznik (Nastran Ule, 1997, str. 89) pri presojanju lastnih občutkov ne razpolaga z vsemi informacijami, zato se mora tako kot zunanji opazovalec pomagati z domnevami, izkušnjami in zunanjimi nasveti, zlasti če so ta stanja nejasna ali šibka.

»Človekovo samozaznavanje je tesno povezano z razlikovanjem med tistimi procesi v naši okolici, na katere po lastnem mnenju sami vplivamo, in onimi, na katere ne moremo vplivati, ter smo od njih pogosto odvisni«, (Nastran Ule, 1997, str. 93).

Vedenje posameznika, spoznavni procesi, motivacija in njegova dejanja (Nastran Ule, 1997, str. 70) so osnovani z njegovim načinom sprejemanja, dekodiranja in modificiranja informacij. Izvor informacij so posameznikov spomin in njegovi odnosi z drugimi ljudmi ali skupinami ljudi. Posameznik se ne odziva samo na prejete informacije iz okolja, ampak na njihovi osnovi sodeluje pri načrtovanju in gradnji okolja, ki ga obkroža.

Človekovo občutenje (Levine in Crom, 2000, str. 164) lastne sreče ali nesreče zaradi okoliščin, je pogojeno z njegovimi reakcijami na te okoliščine.

Človeškega vedenja (Nastran Ule, 1997, str. 21) ne moremo opisati z razmerjem vzrok-posledica. Ljudje na vmesni stopnji preoblikujejo signale iz okolja na nepredvidljiv način, ki vključuje tudi nezavedne komponente.

Pri lastnem preučevanju (Nastran Ule, 1997, str. 474) se mora človek odločiti kateri subjekti njegove osebnosti bodo postali objekti njegove pozornosti in razmisleka in katere bo v tem procesu izključil in jih potisnil v nezavedno. Ljudjem nikoli ni predstavljena celotna slika njihove osebnosti.#p#分页标题#e#

S pomočjo kategorizacije (Nastran Ule, 1997, str. 74) si lahko ljudje ustvarijo stalni odnos med trenutnimi in številom preteklih občutkov. Kategorizacija opredeli okolje človeka z vtisom reda, konstantnosti in pravilnosti v svetu.

4. 2 Odnos in navade——态度和习惯

Okoliščine v skupini (Nastran Ule, 1997, str. 408) lahko pripomorejo k dobrim medsebojnim odnosom, dobremu počutju pri medsebojnem vplivanju, h kooperaciji in oblikujejo splošno podobnost v stališčih. Skupina ustvari samo primerne pogoje, same odnose pa morajo izoblikovati in vzdrževati posamezni člani skupine. Socialna privlačnost lahko kot kompleksnejši pojem ugodno vpliva na skupinsko vzdušje in povezovalne sile v skupini, kar lahko vzpodbudi nastanek osebne privlačnosti.

Dobro izpeljani procesi (Mayer et al., 2001, str. 31) od iskanja skupnih točk do trdne povezanosti med člani so posledica dobrih odnosov v timu.

»Tisti ljudje, ki se čutijo močne, jasno razumejo svojo veljavo, zanesljivost, odgovornost in pomembnost pripadništva skupini, kjer je njihova neodvisnost v simbiozi z drugimi«, (Hansen in Batten, 1998, str. 89).

Osnovno shemo odnosov (Nastran Ule, 1997, str. 475) lahko povzamemo z besedno zvezo jaz-ti-vi-to. Združuje pogled in odnos posameznika do samega sebe, sočloveka, skupine in do objekta. Ti odnosi so dinamični in se od konkretnih ravni sčasoma vedno bolj približujejo abstraktnejšim ravnem.

Po Freudu (Nastran Ule, 1997, str. 354) zahteva duševnost zaradi svoje hierarhije podrejanje in nadrejanje. Nad-jaz je v tej strukturi psihični podaljšek družbenih avtoritet in predstavlja zadnji psihični mejnik, ki jazu omogoča potiskanje nesprejemljivih želja v nezavedno, hkrati pa se prilagaja zunanji situaciji realnosti in njenim zahtevam.

Norme pri timskem delu (Lipičnik, 1998, str. 281) predstavljajo napisana in nenapisana pravila, ki jih upoštevajo, spoštujejo in se po njih ravnajo člani tima. Norme so pričakovani načini vedenja.

So jasno in nejasno izražena pričakovanja (Nastran Ule, 1997, str. 297), standardi delovanja in obnašanja posameznikov v raznih situacijah. Socialne norme pripomorejo k socialnim interakcijam in so oporna točka skupinam pri ohranjanju stabilnih odnosov.

Socialne norme (Nastran Ule, 1997, str. 297) niso nujno formalne, opredeljene s predpisi, ampak so pogosto nejasne, neformalne in nezavedne. Z normami je povezan normativni vpliv oziroma socialna uniformiranost. Je posledica zavestnega in nezavednega podrejanja normam, pri čemer je zadnja oblika učinkovitejša in trajnejša.

Socialne norme (Nastran Ule, 1997, str 298)lahko preprečijo spopade med člani skupine za položaje in premoč. Lahko omejijo konflikt, ker se odgovornost za nastanek konflikta prusmeri na tistega, ki se ne ravna po normah.

Ko se posameznik podreja normativnemu vplivu (Nastran Ule, 1997, str. 297), je njegovo delovanje skladno s socialnimi normami pomembnejše kot skladnost ravnanja z lastnim mnenjem. Norma je lahko tudi ujemanje z večino v skupini.#p#分页标题#e#

Okrepitev odnosa (Nastran Ule, 1997, str. 209) je ključna za temeljno zaupanje in vzdrževanje odnosa.

Zaupanje (Maxwell, 2000, str. 66) je napomembnejši faktor pri vzpostavljanju odnosov z drugimi ljudmi.

Brez zaupanja (Maxwell, 2007, str. 38) ni odprtih in iskrenih stikov, trajanje odnosa pa je omejeno.

Na podlagi prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja (Maxwell, 2007, str. 77), posameznik gradi zaupanje drugih v njega.

»Zaupanje vključuje odgovornost, predvidljivost in zanesljivost«, (Maxwell, 2000, str. 66).

Dostojanstvo drugih (Levine in Crom, 2000, str. 89) je pomemben člen pri gradnji medsebojnih odnosov.

Po vzpostavitvi temeljnega zaupanja v timu (Nastran Ule, 1997, str. 209), se morajo člani dogovoriti o nadaljevanju odnosa oziroma zadolžitvi za odnos. Razmišljanje o koristi ali škodi članov v odnosu, namesto razmišljanja o njihovih vložkih, približuje odnos k svojemu koncu. Vendar pa so plačila in stroški pomembni, ker člani tima na njihovi osnovi zavestno in nezavedno primerjajo obstoječe odnose z alternativami. Za odnose je pomembna tudi pozitivna naravnanost.

»Ena od značilnosti pozitivne naravnanosti je prav samozavest. Najuspešnejši posamezniki in voditelji obdržijo samozaupanje ne glede na okoliščine«, (Maxwell, 2000, str. 54).

Pozitiven odnos (Maxwell, 2000, str. 72) in zaznavanje dosegljivega v vsakršnih okoliščinah ohranja upanje.

Odločitev o pozitivni naravnanosti (Sallee, 2005, str. 201) predstavlja izbiro posameznika, da tako stanje doseže in vzdržuje.

Osebne značilnosti (Maxwell, 2007, str. 122) kot poštenje, dobrotnost, sramežljivost, sočutnost, zadržanost, vljudnost so gradniki posameznikovega značaja v njegovih odnosih z drugimi.

Sprememba (Loehr in Schwartz, 2006, str. 234) pomeni za posameznika premik iz varnega območja ugodja v delno znano oziroma neznano območje novega mentalnega, emocionalnega in duševnega delovanja. Zato je potrebno spremembo uvajati strpno, po majhnih obvladujočih delih.

Ob ugotovitvi nezaželenega stanja, ki zahteva spremembo (Lipičnik, 1998, str. 296) je pomembno, da si posameznik postavi cilj preden prične z iskanjem rešitev.

Avtoriteta (Nastran Ule, 1997, str. 353) je definirana kot socialni odnos, kjer podrejena oseba na bolj ali manj svobodnem sprejemanju podrejenosti vnaprej sledi navodilom in ukazom nadrejene osebe. Avtoriteta se mora stalno potrjevati, ker se lahko v nasprotnem primeru preoblikuje v prisilno vedenje ali pa jo podrejena oseba zavrne.

Avtoriteto je možno ločevati od moči in nasilja (Nastran Ule, 1997, str. 354) z upoštevanjem legitimnosti, ki podeljuje njenemu nosilcu čut upravičenosti do uporabe moči in ukazov, podrejenemu pa dolžnost temu slediti.

Povratno informacijo (De Baar, 2008) je potrebno posredovati na pozitiven način. Članom tima je potrebno seznaniti s stvami, ki so bile dobro opravljene, omeniti slabosti in napake ter predlagati izboljšave. Član tima mora prevzeti odgovornost ko je to potrebno vendar ob tem upoštevati pozitivno naravnanost.#p#分页标题#e#

Za uspešne medsebojne odnose (Levine in Crom, 2000, str. 117) se je potrebno izogibati prepirom, ker vodijo v izgubo nadzora posameznika nad samim seboj. Pojavi se nedoslednost v govoru. Sporazumevanje, prepričevanje in spodbujanje ne predstavlja več cilja v odnosih.

Pogosto se zgodi, da člani tima (Maxwell, 2000, str. 88) na osnovi prvega vtisa razvijejo napačna pričakovanja o drugih članih.

Ljudje bodo sprejeli odgovornost za svoja dejanja (Maxwell, 2000, str. 103), če bodo delovali v okolju s pravilnim vzdušjem.

Da se ljudje počutijo pomembne (Levine in Crom, 2000, str. 92) je možno doseči z dalj časa trajajočim procesom, ki vključuje veliko majhnih pozornosti.

Dejavnost posameznih članov tima (Egeland, 2009) se lahko spreminja glede na njihovo motivacijo, zaupanje in vodstvo tima, upoštevajoč kako so obravnavani. Vključuje redno in javno prepoznavanje napora in njihovih dosežkov s strani drugih članov.

Učenje z opazovanjem (Eysenck, 2004, str. 479), lastna učinkovitost in urejenost so pomembni dejavniki pri določanju načina, kako se bo posameznik vedel v določenih okoliščinah.

Vedenje človeka pogosto vključuje (Eysenck, 2004, str. 472) njegovo osebnost in okoliščine v katerih se nahaja. Obstajajo tri različne vrste medsebojnega vplivanja:

- reaktivno ali povratno medsebojno vplivanje, kjer se razlika v vedenju posameznikov v določeni situaciji navezuje na njihovo razlikovanje v dojemanju situacije,

- evokativno ali spominsko oziroma priklicno medsebojno vplivanje, kjer je vedenje drugih ljudi do posameznika odvisno od vedenja drugih do njih,

- proaktivno medsebojno vplivanje, kjer se posamezniki pogosto odločajo katero socialno situacijo naj izberejo za svoje delovanje. Odprti ljudje se pogosteje odločajo za socialne situacije kakor zaprti ljudje.

Vedenje ljudi (Eysenck, 2004, str. 637) pogosto izhaja iz navade, ki je zasnovana na avtomatičnih ali samoumevnih procesih.

Vedenje posameznika je pogosto določeno (Eysenck, 2004, str. 477) z njegovo sposobnostjo samo-regulacije. Ta vključuje uporabo spoznavnih procesov za uravnavanje in kontroliranje lastnega vedenja. Pogosto vključuje samo-nagrajevanje, če je dosežek skladen s pričakovanji. Potemtakem je vedenje posameznika nadzorovano z njegovimi notranjimi dejavniki pogosteje kakor z zunanjimi.

Na vedenje posameznika (Eysenck, 2004, str. 633) vpliva veliko dejavnikov. Upoštevati je potrebno dejavnike, ki vključujejo osebnost posameznika, njegove predhodne izkušnje v podobnih situacijah, pričakovanja drugih in odnose posameznika z njimi. Socialni psihologi so si enotni, da je pri razumevanju socialnega vedenja pomembno preučiti kako posameznik razmišlja o sebi, o skupini, ki ji pripada in o drugih skupinah v njegovem okolju.

»Primerjanje podobnih izkušenj in odkrivanje skupnih stališč lahko utrdi pot do uspešnega razmerja oziroma odnosa«, (Maxwell, 2007, str. 28).#p#分页标题#e#

4. 3 Zaznavanje druge osebe——其他人的检测

Pri spoznavanju drugih oseb (Nastran Ule, 1997, str. 77) gre za razmišljanje o njihovih značilnostih, kvalitetah in notranjih stanjih. Pri tem so čutila samo omejen vir podatkov. V procesu spoznavanja gre za presojanje in ocenjevanje ljudi v danih situacijah, samo opazovanje nima ključnega pomena. Spoznavanje bolj kakor zunanje dejavnike vključuje zanimanje za notranja stanja in značilnosti oseb ter njihove osebne lastnosti.

Navezovnje prvih stikov z drugimi ljudmi (Nastran Ule, 1997, str. 225) je izven zavestne izbire. To so dejavniki, ki se jih ljudje slabo zavedajo in jih njihova volja ne doseže. Z vidika posameznika je pri navezovanju stikov z drugo osebo bistveno, da se mu ta oseba zdi privlačna.

»Ne živimo neposredno v svetu stvari, dogodkov in dejanj, temveč v svetu pomenov, ki ga imajo te realnosti za nas. Šele s percepcijo teh pomenov dobimo interpretacijo lastnih in tujih dejanj in glede na to interpretacijo oziroma definicijo tudi delujemo«, (Nastran Ule, 1997, str. 212).

Točnost v presoji drugih oseb (Nastran Ule, 1997, str. 87) je tesno povezana s stabilno in realno podobo posameznika o sebi. Posamezniki s stabilnejšo in realistično podobo so sposobni natančnejše presoje. Podobnost sociodemografskih podatkov in osebnih značilnosti ocenjevane osebe tudi pripomore k točnosti presoje. Podobnost pa je tudi potencialni vir napak pri presojanju, ker lahko ocenjevalec ocenjevano osebo povezuje s svojimi značilnostmi. Stereotipi prav tako izkrivljajo točnost presoje. Ključna za točnost ocenjevanja je zmožnost posameznika za empatijo oziroma vživljanje v drugo osebo.

Šele po daljšem času (Nastran Ule, 1997, str. 80) je mogoče spoznati osebnostne lastnosti druge osebe, vendar pa je v praksi že prvi vtis, ki se pojavi ob prvem srečanju kompleksen.

Uporaba informacij (Eysenck, 2004, str. 648) o vedenju druge osebe in posledicah, ki jih s tem povzroči je osnova za sklep, da je vedenje lastnost razpoloženjskega ali osebnostnega značaja.

Ko posameznik ustvari trden prvi vtis o drugem človeku (Eysenck, 2004, str. 694) posveča manj pozornosti novim informacijam o tej osebi.

Kasneje (Nastran Ule, 1997, str. 81) ne pride do preoblikovanja in dopolnjevanja slike pridobljene s prvim vtisom o drugi osebi, vendar pa prvi vtis vpliva na kasnejše interakcije z drugo osebo.

Težnjo po pripisovanju vzrokov (Nastran Ule, 1997, str. 97) za vedenje drugih oseb njihovimi osebnim značilnostim namesto okoliščinam imenujemo osnovna napaka pripisovanja. Pojavi se ob pričakovanju realne ali samo navidezne osebne odgovornosti pri določenih dejanjih.

Pripisovanje vzrokov za določena dejanja posameznikom ali okoliščinam (Nastran Ule, 1997, str. 104) je podprto z informacijami, ki so rezultat socialnih

reprezentancij. Bolj kot je dejanje usklajeno z ustreznimi reprezentacijami okoliščin dejanja manjša je možnost, da se vzroke za dejanje pripiše posamezniku. Obratno, če socialne reprezentacije odstopajo, potem je večja verjetnost, da, se vzroke pripiše posamezniku.#p#分页标题#e#

Na podlagi različnih merjenj (Nastran Ule, 1997, str. 227) medosebne privlačnosti za pozitivno reakcijo ene osebe na drugo obstajata dva razloga:

- privlačnost zaradi fizičnih in socialnih značilnosti drugih ljudi in

- privlačnost zaradi sposobnosti in dosežkov drugih ljudi.

Prva oblika privlačnosti je povezana z naklonjenostjo, druga oblika s spoštovanjem. Tako naklonjenost, kakor spoštovanje sta osnovni sestavini privlačnosti in se pojavljata v različnih kombinacijah: skupaj, skupaj v različnih količinah ali narazen.

Iz kognitivnih shem izhaja (Nastran Ule, 1997, str. 83), da se na podlagi podatka o kaki pozitivni lastnosti pri zaznavanju in ocenjevanju, drugi osebi pripiše tudi druge pozitivne ocene brez realne podlage. V primeru znanega negativnega podatka, se drugi osebi pripišejo še druge negativne ocene brez osnovne podlage.

Po naravi sodijo ljudje sami sebe (Maxwell, 2007, str. 14) glede na najboljše namene, druge ljudi pa presojajo po najslabših namenih, ki so podprti z visokimi merili in pričakovanji.

Napake drugih ljudi (Maxwell, 2007, str. 42) izstopajo v očeh drugih, ko se ti ne podrejajo njihovim vzorcem in merilom. Vzrok je potrebno iskati v neobčutljivosti in apatiji v medsebojnih odnosih, predvsem pa v pomanjkanju razumevanja. Rešitev je v težnji po spoznanju, da je način drugih ljudi samo drugačen in ne napačen.

Da je posameznik razumljen (Platt, 2009), mora najprej razumeti druge ljudi. Razumevanje življenjskih problemov in motivacija za čudenje podpore drugim ljudem gradi karakter posameznika.

Stališča so (Nastran Ule, 1997, str. 121) relativno stabilni kompleksi kognitivnih, emotivnih, motivacijskih, vedenjskih dispozicij. Spremembo stališč je potrebno osnovati na spremembi dejanskega obnašanja posameznika ali s spremenjenimi pričakovanji o njegovem obnašanju, ob predpostavki da ima ta posameznik možnost svobodnega odločanja in delovanja.

Pojasnjevanje čustvenega stanja drugih oseb (Nastran Ule, 1997, str. 86) je povezano z poznavanjem okoliščin nastanka tega stanja.

Ob vsakem srečanju (Sallee, 2005, str. 139) se mora posameznik zavedati, da ne ve vsega kaj se dogaja v življenju drugih oseb. S svojimi dejanji lahko poseže v temelje njihovih občutkov in razmišljanja. Posameznik mora imeti v mislih, da je odziv drugega človeka odraz trenutnih okoliščin in trenutnih vplivov na njegovo razmišljanje.

Vtis o drugih ljudeh (Nastran Ule, 1997, str. 88) je odvisen od osebnega razpoloženja opazovalca in njegove reakcije v trenutku oblikovanja vtisa. Dobra volja pripomore, da se opazovalec nagiba k opažanju pozitivnih lastnosti, slaba volja pa, da teži k opažanju negativnih lastnosti pri opazovanih posameznikih. Ljudje, ki imajo veliko stikov z drugimi ljudmi so natančnejši in realni pri ocenjevanju vtisa o drugih ljudeh.Ljudje v večini primerov (Sallee, 2005, str. 137) napačno ocenjujejo potencial drugih ljudi, ker jih sodijo po lastnih merilih s katerimi sodijo sebe. Merila so njihove osebne napake, omejitve ter skromne sanje in skromni uspehi.

Ljudje (Nastran Ule, 1997, str. 93) imajo svoje cilje, želje in namere, ki jih želijo realizirati. Zato jih drugi ljudje dojemajo kot pobudnike svojih dejanj. Za njihova dejanja jim pripišejo odgovornost, s pomočjo katere so zmožni »personalizirati« socialni svet.

Selektivno zaznavanje je proces (Nastran Ule, 1997, str. 481), kjer posameznik poveča skladnost in zmanjša neskladje v zaznavanju lastnega vedenja v primerjavi z vedenjem drugih oseb. Negativne reakcije za posameznika nepomembnih ljudi so zanj manj moteče. Po drugi strani pa so že nizke stopnje pozitivnih ocen zanj pomembnih oseb močna podpora njegovi pozitivni samopodobi.

Celostno gledanje (Mayer et al., 2001, str. 57), omogoča posamezniku uvideti v lastna videnja, poslušati druge, dojeti različnost v kognitivnem procesu, biti zmožen sodelovanja in vzajemnega delovanja v določenem okolju. Celostno gledanje ni produkt spoznavnih procesov ampak je potrebno upoštevati tudi številne osebne lastnosti posameznika in kulturne značilnosti določenega okolja.

Opazovanje ljudi med njihovim prostim časom (Maxwell, 2000, str. 92) je dober pokazatelj njihove realne slike in njihovega vedenja.

»Za neposredne stike z ljudmi ni nadomestila«, (Maxwell, 2000, str. 176).

4. 4 Medsebojni vplivi——相互的影响

Socialna interakcija (Nastran Ule, 1997, str. 28) je osnovni socialnopsihološki proces, ki vključuje vse oblike medsebojne izmenjave med dvema ali več posamezniki ter psihološke procese, ki spremljajo te dejavnosti.

Interakcija zajema vse procese (Nastran Ule, 1997, str. 198), ki se dogajajo med dvema ali več posamezniki, kakor tudi med posameznikom in skupino oziroma med skupinami. Pri teh procesih gre za minimaliziranje razlik in povezovanje posameznikov v mrežo soodvisnosti.

Psihološki razlogi (Nastran Ule, 1997, str. 213) za zunanje vedenje drugih ljudi slonijo na sekundarnih razlagah njihovih reakcij. Poznavanje lastne javne podobe omogoča posamezniku razumevanje socialnega življenja drugih ljudi. Posameznik poskuša s svojim vedenjem in prisotnostjo doseči stanje ugodja v medsebojnih odnosih. Javne podobe o posamezniku pomagajo drugim, da oblikujejo svoj odnos do njega.

Obstaja (Nastran Ule, 1997, str. 29) več nivojev socialnih interakcij. Najbolj osnovna je interakcija med dvema ali več posamezniki na osebni ravni, kjer gre za direkten vpliv z malo ali brez posrednikov socialnega okolja.

Prisotnost dveh oseb v družbeni situaciji (Nastran Ule, 1997, str. 292) je najpreprostejša oblika socialnega vpliva. Bolj zahtevni pa so socialni vplivi, ki se pojavljajo v medsebojnih odnosih med dvema ali več posamezniki, z namenom da uskladijo določena pričakovanja, merila in norme ali skupaj rešijo nek problem#p#分页标题#e#

Razvoj interakcije (Nastran Ule, 1997, str. 218) je odvisen od tega, kako posamezniki v medsebojnem odnosu določijo vrsto interakcije v katero so vključeni. Lahko gre za

sodelovanje, podporo, konflikt, tekmovanje ali kakšno drugo situacijo.

Socialna moč (Nastran Ule, 1997, str. 310) kot socialna interakcija med nadrejeno in podrejeno osebo ni enostranski odnos. Nadrejena oseba mora stalno potrjevati svoj položaj v odnosu moči, podrejena oseba pa lahko ta odnos sprejme ali zavrne.

Iz menjalnih teorij moči izhaja (Nastran Ule, 1997, str. 313), da lahko ena oseba izvaja moč nad drugo le do določene meje. Dokler stroški ne presežejo vložkov je vzdrževanje odnosa moči za nadrejeno osebo še sprejemljivo. Moč ene osebe nad drugo ni odvisna samo od sredstev moči ampak je potrebno upoštevati tudi stroške, ki nastanejo pri uporabi teh sredstev.

Strokovna moč (Nastran Ule, 1997, str. 309) je grajena na zaupanju v strokovnjaka, ki obvlada svoje delo in to moč uporablja brez sebičnih namenov.

Moč (Nastran Ule, 1997, str. 326) ima ugodnejše vplive na nadrejene kakor na podrejene osebe. Nadrejene osebe si z močjo gradijo, vzdržujejo in obnavljajo pozitivno samopodobo, dvigajo raven samozavesti in avtonomije. Z obvladovanjem sebe in okolice pridobivajo življenjsko energijo in optimizem. V povezavi z močjo pa podrejene osebe izgubljajo lastno vrednost, so podvženi odnosom odvisnosti in neavtonomnosti.

Pogosto prihaja (Nastran Ule, 1997, str. 291) do zamenjave pojmov socialne moči in socialnega vpliva. Socialna psihologija razlaga socialno moč kot socialno odvisnost enega socialnega akterja od drugega. Socialni vpliv pa je mogoče razumeti kot izmenjavo idej, mnenj, predlogov in akcij. Socialna moč vključuje odvisnost podrejene osebe od nosilca moči, medtem ko je s socialnim vplivom opredeljena odvisnost podrejene osebe od širšega družbenega konteksta v katerem se nahaja.

Socialni vpliv (Nastran Ule, 1997, str. 289) je obojestranski proces socialne izmenjave v določeni situaciji pri katerem prihaja med posamezniki do ciklične izmenjave vlog subjekta in objekta vpliva.

Nemoteno in produktivno delovanje skupine (Lipičnik, 1998, str. 274) je odvisno od sodelovanje in uvidevnosti njenih članov. Individualne lastnosti posameznikov zmanjšujejo skupinsko povezanost in s tem njeno učinkovitost. Socialno obnašanje zmanjšuje skupinsko motivacijo in tekmovalnost, vendar povečuje skupinsko povezanost. Zadovoljivo razmerje med skupinsko povezanostjo in njeno učinkovitostjo je odvisno od zrelosti, prilagodljivosti in upoštevanja drugih članov skupine.

Poleg neposrednih socialnih vplivov (Nastran Ule, 1997, str. 393) delujejo na posameznika v skupini še drugi bolj posredni vplivi, ki so lahko popolnoma nezavedni. Najbolj celoviti psihološki procesi v skupinah, ki obsegajo spoznavne in emocionalne učinke na posameznika:#p#分页标题#e#

- polarizacija mnenj, stališč, ocen,

- skupinsko odločanje in reševanje problemov,

- oblikovanje kohezivnosti in socialne klime v skupini,

- socialna kategorizacija ljudi,

- oblikovanje socialne identitete v skupini.

Polarizacija v skupinah (Nastran Ule, 1997, str. 393) je kognitiven proces, kjer člani izostrijo in poudarijo določena mnenja, stališča, vrednotenja in odločitve, ostala pa niso objekt skupinske obravnave. Proces polarizacije mnenj, stališč, odločitev in tudi dejanj pod vplivom skupine vpliva na doseganje tako boljših kot slabših rezultatov od pričakovanega povprečja.

Čeprav ljudje mislijo (Eysenck, 2004, str. 741), da je večina skupinskih odločitev osnovana na podlagi soglasja večine, v večini primerov ni tako. Na odločitve vpliva skupinska polarizacija, ki nastane s preoblikovanjem začetnih pozicij medsebojnega vplivanja v skrajno zaželjene načine interakcije.

Na reakcijo posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 397) v določeni situaciji vplivajo tudi drugi ljude. Pri lahkih nalogah, kjer je rešitev lahko dosegljiva, se to še bolj poudari v skupinskem reševanju. Pri težjih nalogah pa prisotnost drugih ljudi še bolj poudari napake.

»Polarizacija v skupini je dolgoročen in sistemski pojav, da skupina (po razpravi) le še poudari tisto težnjo, ki je implicitno prisotna pri večini članov«, (Nastran Ule, 1997, str. 394).

Izrecno nesprejemljive ali tvegane rešitve v skupini (Nastran Ule, 1997, str. 401) so produkt težnje članov skupine, da na podlagi doseženega minimalnega soglasja nekaterih članov, kljub nejasnim situacijam, sledijo njihovim odločitvam. Skupina lahko nato s kritiko vseh dodatnih predlogov ohranja prvotno odločitev in s tem preprečuje razpravo o alternativah. Vplivni člani skupine si s takim načinom odločanja ohranjajo in poudarjajo svojo moč.

Vzroke za skupinsko polarizacijo je potrebno iskati (Nastran Ule, 1997, str. 395) v socialni primerjavi kakor tudi v prepričevalni moči prevladujočih argumentov. V večini primerov vplivata na skupinsko polarizacijo v različnih deležih oba dejavnika. Redki so primeri, ko je en ali drugi dejavnik popolnoma izključen.

Skupinsko polarizacijo lahko primerjamo (Nastran Ule, 1997, str. 397) s skupinsko olajšavo oziroma zavoro. V obeh primerih skupina na osnovi prikrite težnje razmišlja, ocenjuje in odloča. Razlika je v tem, da so odločitve pri skupinski polarizaciji sprejete na podlagi razprave oziroma spoznavnih procesov, pri socialni olajšavi oziroma zavori pa na podlagi socialno-emocionalnih procesov zaradi drugih oseb v kupini.

Upravljanje z vtisi in samopredstavljanje (Nastran Ule, 1997, str. 482) potrjuje posameznikovo samopodobo. Posameznik z upravljanjem svojih vtisov poskuša predstaviti sebe na čim bolj ugoden način. Ob tem pa je potrebno vedeti, da je večina procesov samopredstavljanja popolnoma avtomatskih, ki so tudi skoraj nezavedni.#p#分页标题#e#

Posamezniki (Nastran Ule, 1997, str. 295) sledijo nameram, mnenjem, stališčem, občutkom in čustvom drugih ljudi zaradi negotovosti, ki izvira iz nejasnih informacij. Odločitve sprejemajo na podlagi primerjanja s podobnimi posamezniki, skupino ali skupinami.

Modeliranje drugega (Nastran Ule, 1997, str. 217) predstavlja obraten proces od samopredstavitve. S svojimi reakcijami posameznik vpliva na drugega človeka, da ga spravi v vlogo, ki je najbolj ustezna njegovi samopodobi.

Obnašanje drugih ljudi na željeni način in da imajo ti do svojega obnašanja pozitivno stališče (Nastran Ule, 1997, str. 139) poskušajo doseči posamezniki, skupine in organizacije tako, da uporabljajo različne nagrade oziroma prepovedi. Sprememba obnašanja je potem pomemben izvor spreminjanja stališč.

Vpliv delovanja ene osebe na drugo (Nastran Ule, 1997, str. 288) zajema celotno psihološko ozadje njihovega delovanja. Celotno psihološko ozadje vključuje stališča, mnenja, predstave, čustva, motive in potrebe. Na novitete ali spremembe v celotnem psihološkem ozadju posameznika vpliva delovanje drugih posameznikov ali okoliščin. Izmenjava socialnega vpliva je nepogrešljiva sestavina socialne interakcije.

Osnovna oblika socialnega vpliva (Nastran Ule, 1997, str. 293) je vpliv prisotnosti drugih ljudi na posameznika. Med ljudmi ne pride do nobene zavestne reakcije. Obstajata dva načina osnovnega vplivanja. Pri prvem drugi ljudje opazujejo posameznika, pri drugem načinu pa se drugi ljudje samo ukvarjajo s podobnimi aktivnostmi.

Socialno sodelovanje (Nastran Ule, 1997, str. 379) med dvema osebama lahko pri vsakem posamezniku poudari različne dejavnike njunih socialnih vlog. Njuno celotno obnašanje je potrebno obravnavati celovitejše, vendar so poudarjeni vidiki in poteze socialnih vlog zanju pomembnejše od ostalih.

Komunikacija je najpomembnejši vir (Nastran Ule, 1997, str. 333) socialne kontrole. Subjekt lahko vpliva na objekt kontrole z različnimi komunikacijskimi pristopi:

- ena oseba govori več kakor druga,

- ena oseba več sprašuje in manj odgovarja kakor druga,

- ena oseba vztrajno nagovarja drugo osebo s formalnimi izrazi,

- med pomembne dejavnike komunikacijske kontrole uvrščamo še: prekinitve v komunikaciji, ojačitve v pogovoru, poskuse zagotovitve, vljudnostne oblike in poudarke.

Socialni pritisk nad posameznikom je mogoče izvajati (Nastran Ule, 1997, str. 340) dokler lahko ta ohrani svoj status v družbeni strukturi odnosov oziroma dokler je korist zaradi pridobljenih informacij o okolju in o sebi večja od izgub, ki so posledica podrejanja socialnemu pritisku. Normativna oblika socialnega pritiska vpliva na samopodobo posameznika. Posameznikovo podrejanje temelji na njegovi odvisnosti od skupine. Pri informacijski obliki posameznik sprejme druge ljudi kot izvore vpliva, ki naj zagotavljajo stabilne vire informacij.#p#分页标题#e#

Poleg komformnosti, kot najpogostejše posredne in neposredne posledice socialnega pritiska (Nastran Ule, 1997, str. 345), obstaja še nevarnejši način neposrednega odziva, to je poslušnost. Poslušnost zajema podrejanje posameznikov tistim akterjem, katerih psihosocialne karakteristike so v večini oziroma so prevladujoče. Poslušnost s strani podrejene osebe je možno označiti kot dvomljivo, ker se odpove svoji svobodi in sprejme tuje napotke ter nadzor nad svojim delovanjem.

Obstajata (Nastran Ule, 1997, str. 342) dve pomembni obliki konformizma:

- podredljivost, kjer posamezniki pod vplivom socialnega pritiska samo javno spremenijo svoje vedenje in stališča, zasebno pa ostajajo pri svojem

- spreobrnitev, kjer posamezniki pod vplivom socialnega pritiska spremenijo svoje vedenje in stališča tako javno kakor zasebno.

Podredljivost ali popustljivost (Nastran Ule, 1997, str. 343) je najbolj povrnjena oblika konformizma.

Izničevanje drugih oseb oziroma njihovih podob (Nastran Ule, 1997, str. 482) spada med eno bolj izrazito kompleksnih oblik doseganja skladnosti. Z izničevanjem se minimalizira dejavnost ali samopodoba druge osebe, tako da ta oseba pri izvajalcu izničevanja izgubi verodostojnost. Strategija izničevanja združuje metodo selektivnega zaznavanja in metodo usmerjene samopredstavitve.

Pripravljenosti prejemnika sporočil, da sprejme ponujeno stališče ali da spremeni svoje vedenje (Nastran Ule, 1997, str. 137) je odvisna od njegove vpletenosti v vsebino stališč ali pomena sporočila zanj. V primeru, da ima posameznik izdelana stališča o vsebini s katero ga želi prepričati komunikator, potem ima tako prepričevanje slab učinek. Nasprotno, ko je predmet prepričevanja pomemben za posameznika in ta nima nobenih stališč o tem, potem je uspeh lahko večji.

Prepričevanje je osnovano (Nastran Ule, 1997, str. 134) na argumentih in govornih učinkih. Posameznik ima pri tem določeno mero svobode. Prepričevanje deluje na posameznika s pomočjo predispozicij in ne vključuje izsiljevanja. Prepričevanje spreminja stališča ljudi ker poleg spremembe obnašanja vključuje tudi spremembe emocionalnih dejavnikov. Pri posamezniku na novo določa kaj je res in kaj ni, kaj je verjetno ali neverjetno, vpliva na njegovo presojanje ljudi, dogodkov, idej, predlogov, vpliva na njegovo javno ali zasebno zavezanost določenim dejanjem ter na njegove temeljne vrednote in ideologije.

Konflikt (Lipičnik, 1998, str. 263) ima pogosto izvor v nesporazumu, ki nastane v osebi sami,večkrat med osebami ali skupinami zaradi njihovih neusklajenih individualnih zahtev. Konflikt ljudje enačijo z neprijetnostjo, stisko ali nesporazumom, kar pa je samo posledica konflikta.

Po eni od razlag (Lipičnik, 1998, str. 264) nastane konflikt kot posledica boja zaradi različnih motivov ali hotenj oziroma zaradi ovir, ki preprečujejo posamezniku, posameznikom oziroma skupinam, da ta hotenja uresničijo. Uresničevanju hotenj zahteva od posameznika intenzivno iskanje načinov za njihovo zadovoljitev. Oseba je zaradi konflikta dejavna.#p#分页标题#e#

Bolj problematični so konflikti (Lipičnik, 1998, str. 263) med več osebami. Nastanejo, ko želi posameznik doseči razumevanje svojega stališča pri drugi osebi ali ovira drugo osebo, da bi počela isto. Posledice konfliktov so neprijetne, zato se jim skušajo ljudje izogniti. S tem namenom iščejo razumski način reševanja konfliktov.

Pojavlja se vprašanje (Lipičnik, 1998, str. 266) ali naj se konflikti sploh rešujejo. Konflikti so posledica različnih hotenj. Reševanje konfliktov pomeni uničevati ali spreminjati ljudem hotenja, ki so njihova gonilna sila po spremembah, napredku in življenju. Zato se je potrebno naučiti sprejemati in spoštovati hotenja drugih. Načini obvladovanja nasprotujočih si hotenj, morajo zagotavljati ohranjanje biopsihosocialne integritete ljudji.

Večja nevarnost za negativne in prehitre odločitve je (Nastran Ule, 1997, str. 401):

- če je skupina sestavljena iz pretežno aktivnih, odprtih, dobro informiranih oseb,

- če je skupina sestavljena iz prijaznih in družabnih posameznikov,

- če so člani skupine res zainteresirani za sodelovanje.